Potovanja razbijajo navade

Sedaj, ko nam je po napornem letu uspelo malce predahniti, je s tem prišel tudi čas za predelovanje vsega, povezanega s potovanji. Precej razmišljam o tem, kaj pravzaprav prinašajo potovanja v naša življenja. V moje življenje. Kakšno dodano vrednost ima vsak nov izlet, potep čez vikend, s kolesom, z motorjem, s Sabrino in Mašo ali sam. A po toliko potovanjih še vedno pridobivamo? Če da, kaj je to, kar pridobivam, oziroma kaj je to, kar izgubljam?

Zgodi se, da mi v nekem trenutku zmanjka pravega odgovora na ta vprašanja in se sprašujem po smislu tega početja. Čeprav sem globoko v sebi prepričan, da je to, kar počnem prav, vsake toliko časa vedno znova v to podvomim. Predvsem zato, ker se mi zdi dolgoročno vztrajanje pri lastnih prepričanjih ena največjih ovir pri spoznavanju sveta in samega sebe. Ko nas spoznavanje novega preneha zanimati, odrastemo. Razen tistih, ki jim uspe ohraniti otroka v sebi in ostanejo zvedavi. A to nekako ni celotni odgovor, saj zvedavost sama po sebi ni dovolj. Pravi odgovor me običajno najde sam po sebi in me zadane, kot strela z jasnega. Takrat mi je v hipu jasno vse. To se mi je pripetilo včeraj popoldne ob prebiranju spominov rimskega cesarja Hadrijana. Med drugim je zapisal: »Malo je ljudi, ki skozi vse življenje ljubijo potovanja, to neprestano razbijanje vseh navad in nenehno pretresanje predsodkov. Trudil sem se, da bi imel čim manj navad in nobenega predsodka.«

O tem, da potovanja pripomorejo k temu, da se znebimo predsodkov, v mojih očeh ni nobenega dvoma. Prav tako ne dvomim o tem, da so predsodki nekaj, česar se velja znebiti. Všeč mi je tudi razbijanje navad, saj so pregovorno železne srajce, kar redko pomeni nekaj dobrega. Razbijanje navad in pretresanje predsodkov, torej. Vsekakor več kot zadostna razloga za potovanje. Čeprav, resnici na ljubo, pravkar razmišljam, kako bi bilo spoznati in družiti se z nekom, ki je skorajda brez navad in predsodkov. Najbrž pestro. A to je seveda ideal, ki ga tako, kot marsikaterega drugega, tako ali tako nikoli ne moremo ali ne želimo ali ne upamo doseči. Lahko pa strmimo k njemu in se mu približujemo glede na lastne sposobnosti in dane okoliščine. Le vsake toliko časa je smotrno, da se vprašamo ali smo s tem, ko se približujemo cilju, še vedno na pravi poti.

Odgovor na vprašanje o tem ali s pogostimi potovanji še vedno pridobivamo, sem torej (ponovno) dobil. Bo zadostoval za nekaj časa, dokler lastnih prepričanj ponovno ne pozovem za zaslišanje.

Nepal 2009. Na pravi poti?
2009-Nepal_76
2009-Nepal_34

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.