Pred desetimi leti smo objavili prvi prispevek na tej strani. Najboljši stavek, kar sem ga kadarkoli zapisal, se je glasil: odhajamo na enoletno potovanje po svetu! S tem se je pričelo naše drugo družinsko popotniško aktivno desetletje, v katerem smo čisto vsako leto za vsaj tri, a najpogosteje štiri tedne, obiskali vsaj eno daljno deželo na drugi celini. Takorekoč brez predaha. Sicer smo bili aktivni družinski popotniki že eno desetletje prej, a staro celino smo začeli zapuščati šele v drugi polovici prvega desetletja potovanj. Prav tako sva s Sabrino potovala po Aziji in Afriki, preden sva imela otroke, a ni še čas, da bi pisal o tako dalnji zgodovini.
Pišem torej o tem, kam nas je pripeljalo naše drugo desetletje potovanj:
- 2010. Enoletno potovanje okrog sveta. Nekaj številk in vtisov.
- 2011. Leto po vrnitvi z enoletnega potovanja smo bolj kot svet, raziskovali sebe. Vsaj midva s Sabrino, Maša in Sara sta bili prezaposleni s šolo. Sam sem se odpravil na prvo daljše solo potovanje, z motorjem do severa Evrope. Takrat se je v meni odprla povsem nova dimenzija doživljanja potovanj, ki me spremlja (in narekuje podvige) še danes. Zapisal sem: »To je to; doživljanje svobode pri samostojnem potovanju in občutki pri vožnji motorja. To dvoje skupaj se odlično dopolnjuje. Zato sem se ves čas potovanja tudi počutil odlično! Kljub tem, da sem vozil ves dan, dan za dnem. Da me je tiščala čelada in da so mi drvenele dlani. Da sem bil prezebel, premočen in prepoten. Da sem se na Norveškem počutil kot revež. Da sem pogrešal svoje punce. A niti za trenutek nisem bil utrujen. Niti za trenutek nisem bil naveličan. Niti osamljen. Nič mi ni bilo težko. Užival sem v samoti in vožnji motorja.«
- 2012. Tokrat smo se prvič (in upam, zadnjič) odpravili na potovanje po kriteriju najcenejših letalskih vozovnice in obiskali Portoriko. O naših vtisih največ pove to, kar sem takrat zapisal: »V vsaki deželi, ki jo obiščemo, se bogatimo s spoznanji; a razlika je, če v eni deželi spoznaš, da tam živijo ljudje, ki znajo biti srečni brez tega, da bi posedovali karkoli materialnega, v drugi deželi pa spoznaš, da tam jedo s plastičnimi vilicami.«
Izdali smo knjigo Bračkovi na potovanju, enoletna družinska pustolovščina okrog sveta. - 2013. To leto smo se trikrat odpravili v Azijo, žal zadnjič s Saro na tako dolgo potovanje. Kljub temu, da nam je od vseh dežel, ki smo jih obiskali, povzročila največ tegob, smo se odločili Indijo ponovno obiskati. Ugotovili smo, da nas od vseh dežel prav Indija nauči strpnosti, potrpežljivosti, odprtosti in sprejemanja drugih. To je tudi leto, ko sem odkril še en način potovanj, s kolesom.
- 2014. Ponovno v Mehiko, ki nam tokrat kot destinacija niti približno ni tako sedla, kot prvič, a smo tam spoznali nekaj globljega.
- 2015. S Sabrino sva se lotila drznega motorističnega podviga in z Royal Enfieldom lezla čez 5300 metrov visoke gorske prelaze Kašmirja ter se ob tem uspešno izmikala plazovom v odročnem Ladaku. Ko preberem takšen stavek: »Potoval sem vzdolž Amazonke, prepešačil puščavo Kalahari, preživel pet tednov v Sahari; vse to je NIČ v primerjavi z dvodnevnim potovanjem od Srinagarja do Leha po Kašmirski dolini v gorovje Ladakha!, ki ga je zapisal neznan francoski popotnik« se težko potešim, ne da bi se prepričal na lastne oči.
- 2016. Seveda je bila kašmirska motoristična pustolovščina začetek sanj o še resnejšem podvigu z motorjem, potovanju čez Afriko. Potem, ko sem se po 61 dneh in 17.430 kilometrih vrnil, sem zapisal, kar drži še danes: »Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam.«
- 2017.Prišlo je do prelomnice, ko je Sara odrasla in kot popotnica zapustila štiričlansko postavo Bračkoti na potovanju. Na zadnjem skupnem potovanju po Siciliji sem zapisal: »Za nas so potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo«.
To leto sva se s Sabrino lotila še enega drznega motorističnega podviga, ki sem ga zaključil z dvanajstdnevnim celjenjem poškodb v kirgizijskih bolnišnicah. Takole sem zapisal v dnevnik: »Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«. - 2018. Iz tega leta mi je, bolj kot potovanje v dolgo pričakovano Burmo, ostalo v spominu skakanje po grških otokih. Odkrili smo čare družinskih celodnevnih pohodov in dva tedna pohajkovali po Kikladih.
- 2019. Zadnje leto tega popotniškega desetletja je zaznamovala prekomerna zasičenost s potovanji, saj sem v enem letu poletel 17 krat in obiskal 15 držav. Preveč za moj okus. Pri tem se mi zdi najbolj zanimivo to, da sem se občutka prenasičenosti s potovanji dolga leta bal. Vedel sem, da bo enkrat prišel, a nisem vedel, kdaj in kako ga bom prenesel. Sedaj vem.
Tega, kaj nam prinaša naslednje desetletje, danes ne vemo. Upam pa, da nam bo uspelo sprejemati ga po načelu Que sera, sera.
Pa srečno in z lastnimi nasmeški obsijano 2020!