Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.
Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!
Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.