O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.
Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«
Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.