Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.
Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.
Lobio po gruzijsko.
Čevapčiči po bosansko.
Indijski kariji.
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju.
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru
ali v Argentini.
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici.
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju.
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev.
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi,
Maša v Burmi.
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu,
a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk.
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu.
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju.
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji.
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine.
