Koliko se v resnici naš dan na potovanju razlikuje od dneva, ko smo doma? Tudi na klasičnem potovanju, da tako imenujem potovanje, ko potujemo po tujih krajih in si ogledujemo znamenitosti, se najprej zbudimo in zajtrkujemo. Nato se, namesto v službo, odpravimo po opravkih oziroma na razgledovanje. Peš, s kolesom, avtom, avtobusom ali kako drugače. Ko se po nekaj urah dovolj utrudimo, si privoščimo kratek odmor ali kosilo. Popoldan nadaljujemo s podobnimi aktivnostmi vse do večerje, nakar se vrnemo v hotel. Morda odigramo kakšno družabno igo, kaj preberemo in gremo spat. Zveni dokaj podobno vsakdanu, rutini. Zakaj nas potemtakem potovanja tako močno privlačijo? Menda ja ne zaradi tega, ker, ko potujemo, nam ni treba v službo? Če to drži, potem nam ni treba potovati, dovolj je, da si vzamemo dopust in ostanemo doma. Ampak, a si ni tudi dneva, ko smo doma, mogoče organizirati po prej omenjeni rutini? Zagotovo, čeprav nisem prepričan o smislu tega, da si dan, ko smo doma, naredimo enak dnevu, ko smo v službi. No, najbrž so med nami tudi ljudje, ki jim to ustreza. Sploh sedaj, ko se je marsikdo nepričakovano znašel v situaciji, da dela od doma. V tem primeru je to razumljivo, saj smo takorekoč v službi.
Skratka, hotel sem povedati, da je lahko rutina, ki se jo gremo doma, v službi in na potovanjih, dokaj enaka. Seveda se ljudje pri tem zelo razlikujemo. Eni strmijo k čim manj, drugi k čim več spremembam. Tako bi nekateri kavico, takoj ko vstanejo iz postelje, pa če je to doma, ali v spalniku med Venkatanarasimharajuvaripeto in Chennaijem. Drugi pa bi v času dopusta najraje vse, kar spominja na službo, naredili drugače. Prav je tako, da bi le vsakomur in čim pogosteje uspelo dnevno rutino sestaviti po lastnem okusu.
Po drugi strani pa so pohodniška, kolesarska in motoristična potovanja nekaj drugega, saj imajo tuje kraje le za kuliso, rdeča nit tovrstnih potovanj je bolj usmerjena navznoter. A to še ne pomeni, da si na teh potovanjih dneva ni mogoče vsaj do neke mere uskladiti z ritmom, ki smo ga vajeni. Pač na teh osem ur hoje, ki jo opravimo vsak dan na pohodniškem potovanju, gledamo kot na službo. Na primer. To, kako zelo mi lahko rutina ustreza na potovanjih, sem sam pri sebi najbolj opazil v Afriki. Vsak popoldan ali večer, potem ko sem opravil s tegobami, ki jih srečuje samotni motorist na poti čez Afriko, sem si pripravil čaj, se usedel in si privoščil nekaj miru. Tudi, ko se je nekajkrat zgodilo, da nisem mogel kampirati, sem si čaj pripravil v sobi. Sicer bi mi nekaj manjkalo. Ta rutina priprave in pitja čaja mi je pomagala prestati izzive, s katerimi sem se soočal v Afriki.
Šele sedaj sem prišel do tega, o čemer sem pravzaprav hotel pisati. O snoveh, iz katerih so sestavljena potovanja, torej o vsebini, ki nam jo potovanja dajo. Dejansko pa sem omenjal predvsem obliko potovanj. A o dihotomiji med vsebino in obliko raje prihodnjič.