Kaj šteje, oblika ali vsebina potovanj?

Pravkar spoznavam, da sem zadnjič zaključil tam, kjer danes ne želim nadaljevati. Zato, ker dihotomija pomeni ločevanje na dva med seboj nasprotna dela, česar za vsebino in obliko ni mogoče trditi.

Ni pomembno ali na potovanju stavimo na obliko ali na vsebino, temveč to, da na potovanju najdemo, kar iščemo (in še več), da del tega prinesemo domov in vsaj delček trajno ohranimo. V smislu, da spoznanja, ki smo jih bili deležni na potovanjih, s pridom uporabimo v vsakdanjem življenju. Lahko je to malce ponižnosti, ki smo jo pridobili kot turisti na križarjenju po Nilu, ko smo s šampanjcem v roki na krovu luksuzne križarke v daljavi uzrli prizor iz življenja afriškega pastirja. (Če tako karikiram potovanje, ki je bogato z obliko in revno z vsebino.) Lahko pa se ponižnosti priučimo na dvotedenskem solo trekingu med revnimi nepalskimi vasicami. (Kot primer vsebinsko osredotočenega potovanja.) Vsebino potovanju namreč dajejo stiki s pristnimi domačini in pristne izkušnje, ne stiki z delavci v turizmu, ki so nam tako prilagojeni, da so takorekoč enaki, ne glede na to ali se v Hiltonu znajdemo v Zambiji, Vietnamu ali Mehiki. Če sem že pri tem; kontinentalni, ameriški ali kakorkoli že se imenuje zajtrk, ko ti ponudijo toast, jajčka in maslo, a je v takšnem obroku kaj vsebine? Sicer se o okusih ne razpravlja, a bolj dolgočasen obrok si je težko zamisliti. Smo zato prepotovali deset tisoč kilometrov, presedeli več kot 24ur v avtu, vlaku, na letalu in prišli na drugi konec sveta? Za toast? Saj razumem, da (vsi) ne potujemo zaradi hrane, a hrana je zelo dober primer za prikaz tega, koliko smo pripravljeni zagrizti v tujo kulturo in s tem vsebino potovanj. Pomislite samo na to, kolikokrat vam je kdo, ko se je vrnil s potovanja, pripovedoval o prekrasnih hotelskih sobah, postrežbi na letalu in brezplačnih ležalnikih na počesani peščeni plaži. Priznam, tudi to je vsebina. Ampak, kakšna?

Najbrž je že marsikdo pomislil na to, da bi imel hkrati privlačno obliko in zanimivo vsebino. Dober dokaz tega poskusa je glamping, tvorba besed glamurozno in kampiranje. Že potovanje z avtodomom se od kampiranja v naravi, kamor si vse, kar potrebuješ, prinesel v nahrbtniku, zelo razlikuje. Tudi kampiranje s kolesom je nekaj povsem drugega, kot kampiranje z avtom. Ni treba iti v podrobnosti, dovolj je razumeti, da manj, kot smo opremljeni, tem bolj smo odvisni od lastnih sposobnosti, s čemer se stopnjuje občutek svobode. Seveda smo si ljudje različni in nekdo najvišjo stopnjo svobode doživlja v avtodomu, drugi pa v zasilnem bivaku v severni steni Triglava. Tudi na križarjenje se ne gre z namenom čim bolje spoznati tuje dežele, njihove ljudi in običaje, saj obstajajo za to drugačne oblike potovanj. Podobno je na potovanju z motorjem, če drviš skozi še toliko zanimivih dežel osredotočen na cilj, ki je vedno nekje drugje. Tukaj se malce zadržujem in skušam ostati objektiven, saj so mi vsebinsko osredotočena potovanja spremenila perspektivo in nima smisla delati primerjav. Seveda pa se tudi mi na potovanjih znajdemo v situacijah, ko damo prednost obliki pred vsebino.

Razmišljam, ali obstajajo luksuzna potovanja, kjer je udobje gosta na prvem mestu, ki so lahko hkrati osredotočena na vsebino. Na misel mi pade, da bi v to kategorijo morda lahko sodilo križarjenje po Antarktiki. Ali morda luksuzni safari, kjer vendarle doživiš srečanje z divjimi afriškimi živalmi? A o slednjem dvomim, saj je izkušnja, ko si sam najameš avto, se brez vodnika zapelješ v katerega od afriških rezervatov, razpreš strešni šotor in se zjutraj zbudiš v divjini, neprimerno bogatejša. A ni za vsakogar. Kot tudi križarjenje po Antarktiki ni za vsakogar.

Kaj torej šteje? Ne, da od potovanja dobimo to, kar smo pričakovali, temveč precej več. Več doživetij, več vtisov in trajnejše spomine. Kar je sila preprosto, če smo osredotočeni na vsebino in skoraj nemogoče, če smo osredotočeni na obliko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.