Tako, pa nam je le uspelo spraviti eno pravo potovanje pod streho v tem neobičajnem letu. Pri čemer je najlepše to, da je šele junij in da je pred nami še cela polovica leta 2020. Resda ne moremo reči, da so v tem trenutku odprte vse možnosti, a za izlete in potovanja je prostora več kot dovolj. Podali smo se na road trip, tako, kot smo najraje počeli, ko sta bili Maša in Sara še majhni; avto, šotor in vsak dan v nov kraj. Zapeljali smo se vzdolž jadranske obale vse do Albanije. Formalno meje z Albanijo nismo prestopili, a glede na 80 odstotni delež albanskega prebivalstva v sicer črnogorskem Ulcinju, se nam je zdelo, da smo v Albaniji. A to sploh ni pomembno, Črna gora je tista, ki nas je ponovno očarala. Ponovno zato, ker sem jo obiskal že s kolesom, motorjem, letalom, sedaj pa končno še z avtom in me vedno znova navduši. Na treh področjih, ki so zame temelji dobre popotniške izkušnje: prečudovita pokrajina, izjemno okusna hrana in zgovorni ljudje.
A tokratno potepanje po Črni gori je imelo eno posebnost. Obiskovalce iz drugih držav, ki smo jih srečevali, bi namreč lahko prešteli na prste. Kljub temu, da smo prepotovali vso črnogorsko obalo in se podali na sever vse do Durmitorja. V sicer praznih avtokampih in restavracijah so nas bili zelo veseli in smo se precej pogovarjali z domačini. Redke so lepote na potovanjih, ki presežejo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini, sploh Črnogorci, ki so izjemno zanimivi sogovorniki. Četudi smo se pogovarjali o prežvečeni temi, ki se ji danes ni mogoče nikjer izogniti. Ob tem je treba povedati, da smo to doživljali tudi na Hrvaškem. To je eden od pozitivnih učinkov letošnje turistične sezone, saj imajo letos gostitelji zaradi manjšega števila gostov več časa za tisto peščico gostov, ki jih obiščejo. Kar me pripelje do pomislekov o tem, ali je res bolje (oziroma varneje) dopustovati v kateri od popularnih slovenskih destinacij, kot nekje južneje, kjer so plaže te dni videti takole?
Ulcinj.
Prapratno.
Makarska.
