Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.
Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?
Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.
Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!