Obisk populariziranih krajev

Na naših potovanjih nas je strast do nedoživetega neredko pripeljala do skritih, neobiskanih, težko dostopnih ali kako drugače odročnih krajev širom sveta. V nekem obdobju potovanj nam je bila prav odročnost ključni dejavnik, po katerem smo se odločali, da nek kraj obiščemo. Že po nekaj prvih večjih potovanjih nam je namreč postalo jasno, da so populizirane destinacije, ki jih že dlje časa obiskujejo ali turisti ali popotniki, spremenile obličje. Ponekod do te mere, da smo se po prihodu obrnili na petah in jo pobrisali. Na tem mestu mi je sedaj padla na pamet izkušnja obiska piramid v Gizi, ko me je nek trgovec, potem, ko si nisem hotel ogledati njegove stojnice, preklel. Piramide so veličastne, o tem ni nobenega dvoma, a toliko nadlegovanja, kot sem ga bil tam v dnevu obiska deležen, menda nisem doživel na celotni poti čez Afriko. O tem govorim, ko omenjam populizirane destinacije, saj je izkušnja obiska lahko dokaj izmaličena. Seveda je to, ali neka destinacija kljub popularizaciji obdrži svoje čare, v največji meri odvisno od oblasti, ki zanjo skrbi in tamkajšnjih ljudi. Kot popolno nasprotje izkušnje v Gizi, lahko navedem izkušnjo obiska prav tako oblegane destinacije, Angkor Vat v Kambodži. Vsak, ki je že kdaj obiskal Egipt in katero od dežel Jugovzhodne Azije ve, o čem pišem. No, povsod je mogoče najti nekoga, s komer se je mogoče prav dobro sporazumeti. pogovor z domačinko

Najsibo znamenitost, ki jo v nekem trenutku obiščemo, še tako veličastna in dih jemajoča, našo izkušnjo doživljanja sooblikujejo ljudje. Tisti, s katerimi potujemo in tisti, ki jih tam srečamo. Vsi na nek način obogatijo naše dojemanje in tako postanejo del našega spomina na to izkušnjo, potovanje ali znamenitost. Res pa je, da nekateri na dober, drugi na slab način. Če bi se sedaj lotil brskanja po spominu, bi našel polno srečanj z ljudmi, ki sem si jih zapomnil. Največ spominov nanje imam z dežel, po katerih smo potovali z nahrbtnikom, saj je pri tovrstnem načinu potovanja prav stik z domačini rdeča nit. Resda smo si ljudje različni, saj pripadamo različnim religijam, kulturam in deželam, a kljub temu bi upal trditi, da je v nekaterih deželah ljudi, ki so našo popotniško izkušnjo obogatili na dober način več, kot v drugih. Če prav pomislim, bi lahko celo naredil lestvico obiskanih držav po občutku, kako prijazni so bili tam do nas domačini, a to ne bi imelo nobenega smisla, saj bi bila povsem subjektivna. Naj podkrepim s primerom; Iran, ki velja za deželo prijaznih ljudi, se je mojim dekletom vtisnil v spomin, kot dežela, kjer so bile bolj nadlegovane, kot kjerkoli.

Skratka, če smo količkaj radovedni in radi potujemo, se težko izognemo obisku populiziranih destinacij in vsemu, kar tam prekomerni obiski povzročijo. Na primer, Benetke. Vsi vemo, da se mesto duši v prekomernem številu obiskovalcev, saj bi ga naj letno obiskalo 30 milijonov ljudi. Tudi mi smo ga obiskali predlani, ko smo od tam leteli v Grčijo in nam je ura poleta tako ustrezala, da smo imeli čas, da se za nekaj ur sprehodimo po mestu. A vsa ta gneča in pomanjkanje vsakršnega pristnega stika z domačini, nas nista niti malo motili. V Benetke smo se prišli namreč le sprehodit, pojesti arancine in sladoled. Naša izkušnja je bila prečudovita, saj smo dobili še celo več, kot smo pričakovali.

Morda se prav v tem skriva skrivnost do užitka v obisku še tako popularne destinacije. V meri pričakovanja, ki ga imamo, preden se tja odpravimo. Če se odpravimo v Benetke v pričakovanju, da na Markovem trgu ne bo gneče in da se bomo lahko kje na prelepi lokaciji usedli in v miru popili espresso, obstaja velika verjetnost, da bomo razočarani. Kar ne pomeni, da Benetk in drugih populariziranih destinacij ne velja obiskati. Le pametno se je treba pripraviti, predvsem pa skrbno izbrati termin obiska.

Vsekakor pa ima popularizacija turističnih znamenitosti tudi precej pozitivnih učinkov. Marsikatera od populariziranih destinacij ne bi preživela, če ne bi bila tako oblegana. Turisti so marsikje skoraj edini vir prihodka in razlog, da se nekateri kraji sploh ohranjajo pri življenju. Na pamet mi pade mestece Kotor, ki sem ga v zadnjih dveh letih obiskal trikrat. Prvič sem se zgražal nad neznosno gnečo in trumami obiskovalcev, ki so se iz križark valili po tlakovanih uličicah, očitno pod-dimenzioniranih za tak naval. A ta vrvež je dajal vtis, da mestece živi. Ko smo Kotor obiskali letos, v korona časih, smo na obzidju nabirali Šentjanževko, saj je bil Kotor mesto duhov, prazen. Res je imeti neko znamenitost le zase privilegij, a raje, kot propadajočo, jo vidim polno življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.