Kaj imajo skupnega poslušanje glasbe, branje knjige, objemanje bližnjega in potovanja? So hrana za dušo. Tisto, kar v življenju vsi potrebujemo, le da nekateri potrebo po tem občutimo intenzivneje, kot drugi. Hrana za dušo, če to potrebo tako imenujemo, ima to čudovito lastnost, da je v njej mogoče uživati trikrat. Prvič, ko smo v pričakovanju in se veselimo občutkov, ki naj jih bi prinesla, na primer knjiga, ki nas čaka, da jo začnemo brati. Drugič, ko se v trenutku, kot je na primer objem, predajamo toplini in občutkom, ko nekoga objamemo. In tretjič, ko se s tako intenzivnim občutkom spominjamo trenutka v preteklosti, na primer, svojega prvega koncerta v živo med sto tisoč glavo množico, da zaznamo vonj trave, kot je dišala
tisti dan.
A žal se nam lahko zgodi, da v težkih časih, ko bi hrano za dušo najbolj potrebovali, hranimo ravno s tistim, s čemer se ne bi smeli. Z jezo, žalostjo, obupom ali slabimi novicami. Morda zaradi neljube situacije, v kateri smo se znašli. Morda zato, ker je to preprosteje, ker smo temu podvrženi, ker smo v takšni družbi ali pa zgolj zato, ker medijske vsebine niso namenjene temu, da bi se bolje počutili mi, temveč tisti, ki nam jih servira. Morda pa zato, ker ne premoremo energije, da bi segli po zdravi hrani za dušo, najsibo to še tako preprosto kot navaden sprehod. Pravzaprav je tako banalna aktivnost, kot sprehajanje, ultimativni vir hrane za dušo. Celo čudež. Thich Nhat Hanh, eden na zahodu najprepoznavnejših budističnih menihov pravi: “Čudež ni hoditi po vodi. Čudež je hoditi po zemlji, biti prisoten z mislimi v trenutku in se počutiti resnično živ!” Ključ je seveda v tem, da se na sprehodu ne motimo z mislimi, še najmanj ne s slabimi.
Danes, ko so potovanja zreducirana na nič, se lahko torej, če smo eden tistih, katerih potovanja so hrana za dušo, hranimo s spomini ali s pričakovanji. Sicer je to daleč od dejanskega doživljanja, a če je alternativa spominjanju in pričakovanju potovanj, spremljanje aktualnih novic o trenutni pandemiji, zase vem, kaj bom izbral. Razmišljam tako, da je v teh časih sila pomembno, da ohranimo želje, pričakovanja in upanje, saj bomo le tako, potem, ko bo tole za nami, vsi skupaj pomagali svetu, da se pobere. Zaposlenim v gostinstvu, hotelski in turistični industriji, prevoznikom in tako naprej, bomo pomagali postaviti se na noge le tako, da bomo njihove storitve uporabljali. Vsak po svojih močeh, se razume. Pri tem pa bomo morali biti zelo previdni, da bo naš denar prišel v prave roke. Nikakor ne v roke tujih korporacij, katerih lastniki so milijarderji, ki so se vrinili med popotnike in ponudnike storitev. Upam, da se bodo srečneži, ki bodo potem, ko bo ta kriza mimo, lahko potovali, znali tako odločiti, da bodo svoj denar pustili pri tistih, ki ga najbolj potrebujejo.
Onkraj luže se ponudniki turističnih storitev že pripravljajo na zagon sezone 2021 in pravijo: “When it’s time for you, we’ll be ready!” Seveda so med njimi ogromna podjetja in milijarderji. Seveda gre tam za neprimerljive razsežnosti. A prav tako kot mi, tudi oni nimajo vpogleda v prihodnost in ne vedo, kaj jih čaka. A vendar se že danes pripravljajo, da bodo, ko se potovanja v nedoločljivi prihodnosti sprostijo, pripravljeni. Zakaj se torej na to, kako bomo potovali v letu 2021, ne bi že danes pripravljali tudi mi, popotniki?
Ohranimo želje. Ohranimo pričakovanja. Ohranimo wanderlust. Prišel bo čas, ko bomo svoje duše ponovno nasitili z občutki, ki nam jih dajo potovanja.