Izzivalen naslov, glede na trenutne omejitve gibanja, ki se lahko zdijo kot kratenje svobode, a ne? Sicer je pojem svoboda zame precej bližje v trditvi svoboda je stanje duha, a sem se ob tem spomnil fotografije, ki sem jo predlani naredil v bližini ameriškega kongresa.
Zgodi se, da pomislimo oziroma se vprašamo, zakaj sploh nekaj, kar imamo radi, počnemo. Kaj je razlog, zaradi katerega se predajamo oziroma angažiramo in žrtvujemo za to, da počnemo nekaj, kar imamo radi? Ali je že to, da imamo nekaj radi, dovolj? Za nekatere stvari najbrž je. Če imamo radi čokolado, se nam ni težko vstati, stopiti do predala s pregrehami in si postreči s koščkom ali pa tablico čokolade. Kaj pa, če imamo radi plezanje po zamrznjenih slapovih? V doseganju velikih ciljev je precej več, kot zgolj predajanje radosti, ki jo ob tem občutimo. Velja čisto preprosto načelo sorazmernosti; manj, kot je doseganje cilja povezano s trudom, ki ga vložimo, manjši je občutek radosti, ki ga ob tem občutimo in seveda velja tudi obratno. Saj čokolado obožujemo in nas lahko ob tem, ko se nam topi pod jezikom, preplavljajo blaženi občutki. Ampak to niti približno ni primerljivo z občutki, ki smo jih deležni, ko nas na Kredarici potem, ko smo se do tja po šestih urah hoje navkreber povzpeli, obsije jutranja zarja.
Podobna vprašanja si zastavljam sedaj, ko že več mesecev nismo nikamor potovali. Z zadnjega daljšega izleta smo se vrnili pred natanko tremi meseci. Resda to ni neko dolgo časovno obdobje za preživeti brez potovanja, a glede na razmere, v katerih ga tokrat preživljamo, je vendarle drugače, saj je prihodnost bolj negotova, kot sicer. Zato se zgodi, da človek razmišlja o stvareh, o katerih sicer ne bi. Na primer, zakaj sploh potovati. Da se naučimo, doživimo ali vidimo nekaj novega? Da za nekaj časa izstopimo iz vsakodnevne rutine? Da se odpočijemo od napornega dela? Ker imamo radi potovanja, karkoli že to pomeni? Zaradi dobrega občutka, ki nas preveva, ko se z napornega potovanja vrnemo domov živi in zdravi?
O svojih in naših odgovorih na vprašanja o radosti do potovanj sem že velikokrat pisal na teh straneh. Odgovor na vprašanje, zakaj nekaj radi počnemo, je lahko povsem preprost in ga takoj najdemo. A nanj ni mogoče vedno odgovoriti, kot bi izstrelil iz topa. Morda zato, ker je treba za boljše razumevanje odgovora pojasniti širšo sliko. Morda zato, ker se bojimo, da bi se z odgovorom na osebno vprašanje preveč razgalili. Morda zato, ker sami nismo prepričani v svoj odgovor ali ga celo ne poznamo ali pa ga poznamo, a ga ne želimo zaupati niti sebi, kaj šele drugim.
Če bi moral na vprašanje, zakaj rad potujem, danes izbrati le en odgovor, bi odgovoril, da zaradi občutka svobode, ki ga dajejo potovanja. Enako sem razmišljal že pred mnogimi leti, ko sem zapisal: “Svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.” Po eni strani sem sam pri sebi presenečen, da še danes, po toliko potovanjih, potujem iz istega vzgiba, kot sem pred desetletjem. Razlika je le v tem, da danes to edinstveno dobrino, ki ji pravimo čas, še precej bolj cenim.
Nekaj trenutkov, ko je občutek svobode na potovanjih preplavil nekoga od nas:
Maša v Maleziji.
Sara na Siciliji.
Sabrina v Vietnamu.
Jaz v Sudanu.
