Korona pulover

Prvi mesec popotniško nepredvidljivega leta je za nami. Daleč od tega, da je popotništvo edino, kar je v teh časih nepredvidljivo, a želim ohraniti fokus na to, o čemer na teh straneh pišem. Z nekaj sarkazma bi lahko zapisal, da je nepredvidljivost edino, kar lahko za letošnje leto predvidimo. A ta način izražanja mi ni blizu, raje ostajam pri tem, kar sem zapisal na koncu zadnje objave.

Saj poznamo tisti rek, ki pravi, kaj narediti, ko ti življenje ponudi limone, a ne? A kaj narediti z vsemi temi limonami, ki se nam že skorajda eno leto vsiljujejo? Dvomim, da je veliko takšnih, ki so se spreobrnili v ljubitelje limonade in se je še niso naveličali, potem ko jo vsak dan, dan za dnem pijejo. To je seveda prispodoba za sposobnost, da znamo iz še tako slabe situacije potegniti nekaj dobrega. Ne le zase, tudi za nekoga drugega, bližnjega ali popolnega neznanca. Pomislite, koliko časa porabimo za spremljanje najbolj banalne zadeve na svetu; dnevnih novic. Zraven tega so prav te novice neusahljiv vir limon, mi pa limonade ne maramo. Če smo iskreni, si lahko priznamo, da bi lahko ta čas precej bolje uporabili, a nikakor ne s pasivnim čakanjem na boljše čase, da se razumemo. Kar ni preprosto, razen morda za tiste, ki že tako ali tako obvladajo tehniko upravljanja s časom, da čas služi njim, ne obratno. Če smo eden tistih, ki smo se v teh časih znašli v situaciji, ko imamo več časa, kot smo ga imeli prej, je to odlična priložnost, ki jo je škoda zapraviti. Vsekakor je to lažje, če smo čili in zdravi, nikakor pa to ni nujni pogoj. Ravno včeraj sem slišal zanimiv izraz: “korona pulover”, ki ga je izrekla gospa, ki se je v tem času lotila pletenja in spletla pulover. Morda je gospa popotnica, ki zaradi trenutne situacije že dolgo ni nikamor potovala in potovanja zelo pogreša. A namesto tega, da zgolj čaka na izboljšanje situacije, se je odločila čas čakanja oplemeniti. Morda to zanjo sploh več ni čas čakanja na boljše čase, temveč ga je spreobrnila v čas za ustvarjanje. Kar dojemanje in izrabo časa popolnoma spremeni, saj se v času ustvarjanja bogatimo. Če povrhu to, kar smo ustvarili, nekomu podarimo, smo zmagali. Zmagujemo pa tudi, če ne ustvarimo ničesar otipljivega, temveč podarimo le svoj čas. Pri nas doma se sedaj tri do štirikrat na teden igramo družabne igre, ko vsi skupaj sedimo za mizo in se aktivno družimo. Drug drugemu poklanjamo svoj čas.

A za popotnike, ki smo že po naravi radi v gibanju in odkrivanju novega, je ostati dlje časa doma lahko velik izziv. V potovanjih namreč iščemo nekaj novega, še nevidenega, razburljive pustolovščine, bežimo od vsakdana in rutine ali želimo presekati dolgo zimo. Sedaj pa smo primorani ostati doma. Seveda je ta zadnji stavek zgolj izgovor, saj omejitve gibanja, ki so trenutno v veljavi, dovoljujejo več gibanja, kot ga zmoremo, če se za to dovolj potrudimo.

Čas, ki ga sedaj preživljamo, je preizkušnja za vse in v veliki meri je od nas samih odvisno, kakšni bomo iz te preizkušnje prišli. Smo popotnik, ki pasivno čaka na to, da bo Maroko odprl svoje meje ali popotnik, ki se na obisk Maroka pripravlja z branjem arabskih knjig in gradi telesno pripravljenost? Je pomembneje to, kdaj bo v Maroko mogoče ponovno potovati ali za kaj bomo do negotovega odhoda v Maroko izrabili svoj čas?

Da ne bo pomote, ne načrtujemo potovanja v Maroko, navedel sem ga zgolj kot primer, ker je v Marakešu sedaj 24 stopinj in sonce, zmagovita kombinacija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.