Bo potovati predrzno?

Še pred enim letom je veljalo, da so najbolj drzna potovanja tista v najbolj odročne kraje, v manj razvite ali bolj nevarne države, potovanja v lastni režiji ali celo solo potovanja. Danes je drzno iti že na obisk k sosedu. Nihče si ni mislil, da se bo svet v tako kratkem času zavrtel v to smer.

Pričakovanja in načrtovanja še tako drznih in optimističnih popotnikov so se v zadnjem času precej zreducirala. Nekateri bi se zadovoljili že z obiskom katere od sosednjih držav ali vsaj potepom po Evropi. Seveda so med nami tudi optimisti, ki puške ne vržejo kar tako v koruzo in vztrajajo pri načrtovanju obiska Afrike, Argentine, Indije, Avstralije ali katere druge daljne destinacije. Močno navijam za to, da se jim posreči. Še letos! A žal je tako, da je ravnovesje mogoče precej preprosteje in hitreje porušiti, kot ga vzpostaviti. Svet potovanj se je lansko pomlad sesul v nekaj tednih. Čez poletje je na srečo prišlo do obuditve, a ta je trajala le nekaj mesecev in jeseni so se potovanja ustavila. Nihče ne ve, kdaj bo prišlo do ponovnega zagona, ne glede na to, koliko nas je takšnih, ki nanj čakamo. Ne le popotniki, tudi ponudniki turističnih in gostinskih storitev. Eni bolj, drugi manj neučakano.

Včeraj sem prebral, da vsem, ki imajo potrdilo, da so cepljeni ali potrdilo, da so COVID-19 preboleli v zadnjih šestih mesecih, svoja vrata odpira Estonija. O tem, kako ponovno odpreti vrata za turiste, najbrž razmišlja prenekatera država. A tudi pri tem je tako, kot pri vsem drugem; nekateri orjejo ledino, drugi pa čakajo na zadnji trenutek. Nam ne preostane drugega kot počakati, da se destinacija, o kateri po tihem ali na glas razmišljamo, da jo letos obiščemo, odpre vrata. Seveda ne smemo pozabiti držati prekrižanih prstov tudi za upanje, da bomo za obisk želene destinacije sploh “kvalificirani” po pravilih, ki bodo takrat v veljavi.

Čeprav se mi poraja vprašanje, če si bomo sploh drznili potovati, glede na to, da je danes bolj drzno, kot iti k sosedu, na glas razmišljati o potovanjih. Najbrž jih ni malo, ki menijo, da je višek predrznosti, da bi v teh kriznih časih nekdo razmišljal o nečem tako trivialnem, kot so potovanja. A ti pozabljajo, da so na drugi strani ponudniki storitev, tisti, ki od tega, da se nekateri trivialnostim predajamo, živijo.

Bomo odslej zaradi tega, da se ne bi zdeli predrzni, na potovanja odhajali v tajnosti in se pretvarjali, da smo doma, v resnici pa bomo supali na Filipinih? Če bi se lahko zadržali, ne da bi objavljali selfije na družbenih omrežjih, bi nam to še uspelo. Ob tem sem pravkar pomisli na novo teorijo zarote; kaj če je vse zagodla višja sila, ki nam želi povedati, da je samovšečna samopromocija slehernega izhoda iz hiše na družbenih omrežjih, prešla mejo dobrega okusa? Morda pa se vrnemo v čase ne tako daleč nazaj, ko so to, da se odpravljamo na potovanje, vedeli le naši prijatelji, bližnji sorodniki in morda nekateri sosedje ter sodelavci. Tem smo se s potovanja javili z razglednico, sms-jem ali e-pošto in zanje po vrnitvi priredili neke vrste potopis. Bi bilo to manj predrzno?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.