Danes se vračam tja, kjer sem nazadnje začel, k drznim potovanjem. A po kriterijih, ki so veljali pred enim letom, ne po sedanjih. Gledam tale naš zemljevid obiskanih krajev in razmišljam, katera so bila najbolj drzna potovanja, na katera smo se odpravili. A preden sploh pridem do izbora, si je treba najprej razčistiti, kateri so kriteriji, ki definirajo drznost potovanj, oziroma, kaj dela neko potovanje drznejše od drugega.
Drzneje je:
Potovati sam, kot v skupini.
Potovati v lastni režiji, kot preko agencije.
Potovati z majhnimi otroki, kot z odraslimi ali sam.
Potovati v odročne dežele, kot v bližnje.
Potovati v manj razvite ali politično nestabilne države, kot v razvite.
Potovati v dežele, kjer so prisotne nevarne bolezni, kot v države, kjer takšnih bolezni ni.
Potovati v dežele z višjo stopnjo kriminala, kot v varne dežele.
Potovati v dežele z drugačno kulturo, religijo, jezikom, kot v dežele, ki so nam blizu.
Potovati z uporabo lokalnih prevoznih sredstev, prenočitev in gostiln, kot z uporabo turistične infrastrukture.
Potovati z manj, kot z več denarja.
Ta seznam bi lahko bil precej daljši, a to so kriteriji, ki so mi padli na pamet. Vsak popotnik bi ga pripravil malce drugače, nekaj dodal in nekaj izpustil. Skozi obdobje odraščanja kot popotniki smo šli skozi več faz, v katerih se je naša nagnjenost k drznim potovanjem spreminjala. Težko bi rekel, v katerem obdobju smo bili bolj in kdaj manj drzni. Morda je še najbolj objektiven kriterij potovanje z majhnimi otroki. Vsaj po odzivu, ki smo ga bili deležni, ko smo se z dveletno Mašo in šestletno Saro odpravili za en mesec v Mehiko. Prvič čez lužo in še to z res majhnima otrokoma. In to ne kamorkoli, v Mehiko! S tem, da se nismo šli karibskega dopusta, temveč smo z lokalnimi avtobusi prepotovali pet tisoč kilometrov. Mislim, da smo že kar na tem potovanju izpolnili vse zgornje kriterije drznosti. A to potovanje se je izšlo do popolnosti, tako zelo smo uživali, da smo s tem razvneli popotniški ogenj, ki gori še danes. Tako tudi potovanja izven Evrope, ki so sledila, niso bila nič manj drzna. Menda najbolj izstopa enoletno potovanje, ki je bilo takorekoč v vseh pogledih nekaj posebnega, drznega, nekonvencionalnega itd. Sploh obisk odsvetovanih držav, na primer Kolumbije. Ali vzpon na šesttisočak v Ekvadorju, treking okrog Anapurn, pot čez rdeče središče Avstralije in še kaj. V kategorijo najdrznejših podvigov zagotovo sodi tudi solo motoristično potovanje čez Afriko od Cape Towna do Kaira. Res noro, v kakšni divjini sem spal v šotoru in imel zunaj nočne obiskovalce, ki si jih nisem drznil identificirati. Čeprav drži, da je spanje v šotoru v divjini eden tistih podvigov, ki je drzen le za nepoučene, mi to ni kaj prida pomagalo, ko so me sredi noči prebudili zvoki živali. Naslednje drzno potovanje po mojih kriterijih bi bilo potovanje z motorjem po Kašmirju, ko sva se s Sabrino podala v ene najbolj odročnih krajev, kar sva jih obiskala. Plaz, ki naju je tam za nekaj časa odrezal od sveta, v tistih krajih sploh ni bil nič posebnega. Na pamet mi pride še eno drzno potovanje z motorjem, po svileni pot do Kirgizistana. Čeprav je bilo to potovanje bolj kot drzno, težavno. V dnevnik sem zapisal: “Najtežje potovanje do sedaj!” Omeniti velja tudi potovanje v Iran, čeprav se nam ni zdelo bolj drzno od katerega drugega potovanja v eksotične dežele. Iran ima pač smolo, da je na slabem glasu zaradi političnih razlogov.
Seveda pa je vsako potovanje iz neke perspektive drzno. Težko je reči, kaj je tukaj objektivno in kaj ni, sploh kadar drznost ocenjujejo tisti, ki tvojega potovanja niso izkusili. Po čem lahko nekdo, ki še ni potoval izven Evrope, sodi o tem ali je potovanje nekoga drugega v Indijo drzno? Tudi varnostna priporočila, ki jih izdajajo države svojim državljanom, ki obiskujejo tuje dežele, je treba jemati z zadržkom, če želimo obiskati katero od eksotičnih držav. Nikakor jih je gre ignorirati, smotrno je preveriti aktualnost informacij, a hkrati upoštevati verjetnost uresničitve črnega scenarija. Verjamem, da marsikdo načrtuje po metodi “pripraviti se na najslabše, upati na najboljše“, a nam ta ni blizu. Vsekakor velja, da bolj, kot je država, katere obisk načrtujemo, nevarna, bolj se je treba nanjo pripraviti. Še pred tem pa razmisliti, če smo resnično dovolj drzni, da si jo sploh upamo obiskati. Zdi se mi, da bo v časih, ki jih na nek način zaznamuje zastraševanje, to, koliko si drznemo, še pomembnejše. Sploh, če smo tiste sorte, ki se o resnici radi sami prepričamo.