Drznost ni več to, kar je bila

Že več kot en mesec na teh straneh nisem objavil niti ene fotografije. Kar seveda ne pomeni, da nikamor ne gremo ali da nič ne fotografiramo, prej obratno. V zadnjem mesecu smo namreč toliko pohajkovali, kot že dolgo ne. Kar je lep dosežek, glede na to, da smo bili zaprti v regijo. Na srečo je naša regija dokaj razgibana in neskončno privlačna. A sedaj, ko nam je ponovno dana v uporabo vesoljna Slovenija, smo ta teden izkoristili za skok na morje in skok na gore. V prihodnjih dneh, ko se bodo temperature povzpele še višje, se s tem odpira še širši nabor aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati na prostem. Kar v resnici privede do preobilice možnosti, to pa zahteva umetnost obvladovanja prioritet. V smislu, da aktivni prosti čas porabimo za tiste aktivnosti, ki nas najbolj bogatijo, da se tako izrazim. Na primer, pohodništvo v skupini je odlična priložnost za druženje, ne pa tudi za kontemplacijo. Ljudje smo seveda različni in nekateri v pohajkovanju v naravi iščemo družbo, drugi smo raje sami, nekateri imamo pa radi oboje, a ne hkrati, se razume. No, razen, če ima kdo sposobnost hkrati biti sam s seboj in v družbi. A če prav pomislim, je mogoče tudi to.

A raje kot sveže fotografije s pohajkovanj po Sloveniji, ki jih v tem trenutku tako ne manjka, se bom raje navezal na zadnjo objavo o drznih potovanjih. Spodaj sem tako zbral nekaj fotografij s potovanj, ki sem jih nazadnje omenil kot drzna. A sedaj, ko zbiram skupaj fotografije s teh potovanj, se mi zdi, da jih bolj kot drznost, zaznamuje odročnost. Res pa je, da so potovanja v odročne kraje že sama po sebi drzna. A v to se ne bom poglabljal, saj so ta poimenovanja le oblika, katere nikakor ne želim dajati v ospredje pred vsebino.

Calakmul, arheološko najdišče globoko v mehiški džungli, smo obiskali z najetim avtom kar sami in tam nismo srečali žive duše. Kača, ki smo jo tam z avtom nenamerno povozili, je bila daljša, kot je bila cesta široka. 2006-mehika_35.JPG

V Čilu smo se podali na večdnevni pohod po parku Torres del Paine. Sami. Neorganizirano. Ko je Maša omagala, sem jo nosil. 2008-argentina&chile_58.JPG

V Kolumbiji, ki se je menda še danes drži sloves nevarne države, smo imeli policijsko spremstvo. 2010-kolumbija_29

Tudi na treking okrog Anapurn smo se podali sami, le z nosačem. 2009-Nepal_34

Omenil sem še dva tisoč kilometrsko potovanje čez divjo Avstralijo od Pertha do Alice Springsa. Takrat smo prvič imeli s seboj satelitsko napravo, s katero bi lahko v primeru težav sprožili klic v sili. 2010-Avstralija_087

Nekje v Zanskarju, v osrčju prepovedanega Kašmirja. 2015-kasmir_38

Pravijo, da je tudi v Mjanmar drzno potovati, a mi smo se tam počuti varneje kot marsikje. Bagan, Mjanmar

A kot sem že omenil, smo v časih, ko drznost pri potovanjih pomenih nekaj drugega, kot je pomenila nekoč. Morda bo odslej za drzno potovanje veljal kolesarski izlet na Balaton in ga bomo po stopnji drznosti uvrščali ob bok BC (Before Covid) kolesarjenju po Patagoniji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.