Mineva šele štiri mesece, odkar sva se vrnila z zadnjega potovanja, kar sploh ni dolgo obdobje med dvema potovanjema. Vmes je bila cela zima, za katero nikakor ne bi mogel reči, da se nam je zdela dolga, saj smo bili ogromno časa zunaj. Tudi v času dolgih noči in kratkih dni. Zahvaljujoč ukrepom, ki nam jih je prinesla pandemija, se razume. Priznati pa je treba, da smo vsi po vrsti pogrešali potovanje, ki nam je še vedno najbolj pri srcu in sicer skok v tople kraje, s katerim bi zimo presekali. Tudi to je posledica ukrepov, ki jih je prinesla pandemija, a to je seveda ena izmed negativnih plati. Res pa ne vem, kam bi se podali na potovanje to zimo, če bi bilo to mogoče. Morda na Maldive, morda v Indijo, morda nikamor. Na srečo so potovanja ena tistih zadev, ki jih je mogoče početi na zalogo. Ne v smislu, da se z njimi prenasitimo, temveč, da se jih v nekem obdobju naužijemo v tolikšni meri, da nas to za dlje časa zadovolji. Zgodi se tudi, da takoj, ko se z enega potovanja vrnemo, že razmišljamo o naslednjem, a v tem primeru nekaj počnemo narobe, saj nas potovanje ni zadovoljilo. Se nam je to že nekajkrat pripetilo. Bolj, kot je potovanje intenzivno, drzno, zahtevno, osvobajajoče, nepredvidljivo, bolj je zadovoljujoče. S tem so trajnejši tudi spomini. Bolj, kot je potovanje do potankosti načrtovano in manj, kot na njem doživimo nepredvidljivega, manj intenzivno bo naše doživljanje in krajši bodo naši spomini nanj.
Najbolj neučakani so že odpotovali ali se celo že vrnili s toplih krajev. Mi pa v tem trenutku nimamo prav nobenega načrta za potovanja. Kar je menda posledica pomanjkanja dovolj močne želje po potovanjih, kar je menda posledica tega, da smo se potovanj naužili na zalogo. Kaže, da je bilo naše popotniško leto 2020 zadovoljujoče. Sprašujem se, če bi pred časom, ko je bila naša sla po potovanjih najbolj nenasitna, bili tudi mi neučakani in bi na vsak način nekam odpotovali, ne glede na razmere, podobne današnjim. Morda bi. Sedaj pa nismo niti malo neučakani in dokaj neprizadeto čakamo na sprostitev. Smo v enakem stanju, kot pred enim mesecem. Potrpežljivost menda pride z leti, oziroma takrat, ko se naučiš razlikovati med situacijami, v katerih je bolje biti potrpežljiv, kot nepotrpežljiv. Res pa je, da ob odsotnosti vzroka za trpljenje, kamor lahko sodi močna želja potovati, sploh ni potrebe po potrpežljivosti.
A pustimo to, gremo raje k temu, kaj naredi najtrajnejše spomine. Nam, ki na potovanjih najraje preizkušamo lokalne dobrote, je na zelo visokem mestu zagotovo hrana. Sicer bi glede na to, da je znanstveno dokazano, da si preko vonja oz. voha pridelamo najtrajnejše spomine, moral zapisati, da je hrana na prvem mestu, a to ne bi zvenelo najbolje. Čeprav omemba neke dobrote, ki smo jo kje poskusili, v trenutku prikliče neverjetno intenzivne spomine. Danes dopoldan je Sabrini na pamet padla thukpa, beseda, ki jo pri nas redko kdo pozna, saj gre za jed iz Tibeta, ki ni našla mesta na jedilnikih eksotičnih restavracij v naši bližini. Thukpo sva nazadnje jedla v Padumu, v osrčju mističnega Zanskarja, v Kašmirju. Od tega je skorajda šest let, a so nama obema ob omembi thukpe, na površje priplavali prekrasni spomini s potovanja po Kašmirju. Oba sva pomislila na tisto prašno uličico in restavracijo s krasnim razgledom, v kateri naju je po napornem dnevu potešila vroča tibetanska juha. Takrat je bila za nama izjemno garaška vožnja z motorjem, saj sva za dobrih dvesto kilometrov od Kargila do Paduma vozila dva dni od jutra do večera! Nepredstavljivo. Pri tem je sedaj najbolj zanimivo to, da vsi ti spomini v svoji najčistejši obliki privro na površje ob omembi juhe.
Danes smo večerjali thukpo.
