Potovanja nam dajejo občutek svobode, neodvisnosti in pogosto tudi nadmoči, ko zlahka premagujemo nepredvidljive situacije, v katerih se znajdemo ali ko obiščemo dežele, kjer se življenje odvija v slabših razmerah, kot pri nas doma. To lahko v nas prebudi občutek vsemogočnosti, ob čemer zlahka pozabimo, da so naša dejanja razpeta med svobodo in odgovornostjo. Vsaka svoboda, ki jo občutimo, si zanjo prizadevamo ali jo uživamo, je v nekem razmerju z odgovornostjo. Skoraj vedno je nekdo ali nekaj na drugi strani. A to, ko nas preveva mogočen občutek svobode, zlahka pozabimo. Pravzaprav niti ne pozabimo, saj nam na kraj pameti ne pade, da bi s tem, ko izražamo svojo pravico do svobode, lahko nekoga drugega za nekaj prikrajšali. Dokler ostajamo znotraj svojega mehurčka, stanovanja, avtomobila ali pohajkujemo nekje zunaj, morda temu res ni potrebno namenjati pozornosti. A ko se odpravimo nekam, kjer so drugi ljudje, svoje pravice do svobode ne moremo več izražati brez odgovornosti do drugih. To smo v zadnjem letu velikokrat slišali. Pri tem je najbolj zanimivo, da to ni nič novega. Svoboda in odgovornost hodita z roko v roki že dolgo časa, najbrž stoletja ali celo tisočletja. Sedaj pa nas na to opozarjajo, kot da gre za nekaj novega. Smo mar na to pozabili?
A je pač tako, da o tem, kako sta pravica do naše svobode in dolžnost v obliki odgovornosti do drugih povezani, nimamo vsi enakega mnenja. Zraven tega se mi zdi, da ne gre toliko za to, da bi branili svoje pravice, v tem primeru do svobode, kot to, da je za nas svoboda samoumevna in nam zadnjo ni treba narediti ničesar (do trenutka, ko se nam zdi, da nas želi nekdo zanjo prikrajšati). Po drugi strani, pa se je za odgovornost do drugih treba potruditi in angažirati. Pomeni da se, preden izvedemo neko dejanje, do katerega se nam zdi, da smo popolnoma upravičeni in ga lahko svobodno izvedemo, vprašamo ali s tem posegamo v pravice drugih. V praksi ne gre za kompleksne etične dileme, čeprav so na vprašanju naših pravic in dolžnosti nastale cele filozofske smeri. Gre bolj zato, da se zavedamo, da naša dejanja, četudi se jim predajamo na račun svoje pravice do svobode, lahko puščajo posledice na drugih.
Naš odnos do tega, kako dojemamo svobodo in odgovornost, nedvomno oblikuje naše doživljanje. Ko smo začeli s potovanji v eksotične dežele, smo se vsi štirje zaščili pred boleznimi, ki jih v Evropi več ni, v nekaterih manj razvitih deželah pa še obstajajo. Zaščita nikoli ni bila obvezna in se o tem nismo niti spraševali. Če so to priporočali v ambulanti za popotnike, smo se pač cepili. Nismo razmišljali o tem, da se cepimo zato, da ne bi postali prenašalci nevarnih bolezni, temveč zato, da smo lahko svobodno potovali. Odgovornost do drugih je prišla sama po sebi. Le v nekaj primerih je bila zaščita pred nevarnimi boleznimi obvezni pogoj za vstop v neko državo. Če smo hoteli tja potovati, smo se pač morali zaščititi. A ne zaradi nas, temveč zaradi drugih! Sedaj pa se o tem, da bi se bilo potrebno zaščiti, če bomo želeli potovati, pogovarjamo tako, kot da je to nekaj novega.
A ljudje smo si različni in nekomu se zdi to, da bi moral postopati tako, da prej kot nase, pomisli na nekoga drugega, nepojmljivo. Zato potrebujemo predpise, na primer takšne, ki povedo, da ima na prehodu za pešce prednost pešec, ne mi, kadar smo za volanom.
Etičnih dilem popotnikom, ki jih to pesti, ne manjka. Zadnja leta je marsikomu povzročil slab občutek podatek o ogljičnem odtisu, ki ga je pustil na potovanju. A le tistim, ki se nam je sploh zdelo vredno, da moramo tole vedeti. Sam sem bil pred leti šokiran, ko je na letalski vozovnici za polurni let med Dunajem in Gradcem pisalo, da sem “kriv” za izpust 306 kilogramov ogljikovega dioksida! Nepredstavljivo. Smo zaradi tega nehali potovati? Bomo nehali potovati zaradi Covida? Če da, zakaj, ker nas je strah tega, da bi ga dobili ali nas je strah tega, da bi ga prenesli nekomu drugemu?
Mislim, da jutri potovanja ne bodo niti nič manj, niti nič bolj etična, kot so bila doslej. Želim si, da sprostitve ukrepov, ki nam bodo potovanja dovoljevali, ne bomo prepoznali le kot zelene luči, ampak, da bomo prepoznali in sprejeli tudi odgovornost, ki jo nosimo.