Komu pravzaprav koristi, da mi potujemo? Razen nam samim, se razume. Najpreprosteje je reči, da tistim, katerim pustimo svoj denar. A ker danes ni dan za tuhtanje, bom skušal odgovoriti s fotografijami. Da vidimo, če resnično drži, da povedo več, kot besede.
Lastniku majhnega avtokampa Sasso Remenno na severu Italije, kjer sva lani konec poletja kampirala.
Turističnemu vodniku, s katerim smo šli na voden ogled po dokaj praznih Atenah lansko poletje.
Menihom v samostanu Ostrog v Črni gori, ki smo ga obiskali lansko poletje.
Skrbnikom koč, ki so mi na lanskem pohodu po slovenski planinski poti nudili krepke obroke in streho nad glavo.
Lastnici sobe v odročni Stepantsmindi ob vojaški cesti na severu Gruzije, pri kateri smo se predlani zasidrali za nekaj dni.
Boulangerie-jam v Franciji, kjer sva kupovala kosila, ki sva jih na dolgih motorističnih dnevih zaužila v naravi na predlanskem motorističnem potovanju po Alpah.
Obiralcem jagod, ki so mi prodali vedro sočnih sadežev, s katerimi sem se okrepčal na predlanskem spomladanskem kolesarskem potepanju po Makedoniji.
Zuzu, ki nas je učila kuhati burmanske dobrote in nam ob tem zaupala ganljivo družinsko zgodbo. Tega je že tri leta.
Sirotišnici, ki smo jo obiskali na severu Tajske.
Z iskanjem sledi v koristih sem šel nazaj tri leta, dokler nisem prišel do motorističnega potovanja na Norveško. Zdi se mi, da najin denar tam ni pustil omembe vredne sledi.
Morda človek pomisli, da teh nekaj evrov, ki jih na potovanju pri nekomu pustiš, ne pusti nobene sledi. A če sešteješ vsa potovanja in izlete, na katerih smo bili zgolj v zadnjih treh letih, se nabere več, kot bi hotel verjeti.