Danes je deseti dan naših letošnjih prvomajskih počitnic na Majorki. Še sami smo presenečeni, da nam je sploh uspelo odpotovati. Saj je v današnjih časih toliko negotovosti, povezanih s potovanji, da je nemogoče vedeti, če boš uspel priti čez mejo, se vkrcati na letalo in stopiti v deželo, ne da bi te kjerkoli na poti zavrnili ali dali v karanteno. Seveda je treba skozi vse to še na poti nazaj, a to je še pred nami, zato o tem raje ne bom razpredal vnaprej.
Majorka nas je kot turistična destinacija presenetila. Pričakovali smo namreč žurerski otok, poln barov in drugih lokalov, namenjenih zabavi in turizmu, kar nam je vse prej kot blizu. Seveda smo vedeli, da so sedaj v veljavi omejitve, ki te aktivnosti preprečujejo; od zaprtih notranjosti lokalov, teras, odprtih le do 17. ure, policijske ure in tako naprej. A o sceni, ki smo jo pričakovali tukaj, ni bilo nobene sledi. Kar nam je ugajalo. Tudi ukrepom smo se brez težav privadili, saj so, razen nošenja mask zunaj, manj strogi, kot pri nas. Kljub temu, da ne bi rekel, da radi zahajamo v lokale, je treba priznati, da ima to, ko se lahko od sprehajanja utrujen usedeš na terasi lokala, izjemno vrednost. Sploh na potovanjih, kjer se v gostilnah, sladoledarnah in podobnih lokalih, naužijemo lokalnih znamenitosti, saj deželo z njenimi ljudmi tam spoznamo bolje, kot kjerkoli. Pred slabim tednom so ukrepe še bolj zrahljali in terase lokalov odprli tudi po 20. uri, a to za nas ni ničesar spremenilo. Res pa je, da je tukaj sedaj tako malo obiskovalcev, da četudi bi šli vsi hkrati v vse odprte lokale, jih ne bi napolnili. Razen morda v glavnem mestu ali ob vikendih, ko se Majorka napolni z domačimi gosti s celine. Kadarkoli smo bili v času kosila v mestu, smo lahko vedno izbirali med več odprtimi restavracijami in če smo imeli srečo, smo izbrali dobro. So pa manjši in manj znameniti kraji skorajda prazni, če sodimo po odprtih restavracijah in številu gostov na terasah. Res pa je, da smo to doživeli tudi v predkoronskih časih na manj popularnih grških otokih v času prvomajskih praznikov, pred začetkom sezone. Tako, da trenutnega zatišja na Majorki ne moremo pripisati virusu (ki je tako ali tako že kriv za vse).
Pišem o obiskovanju lokalov, kot da je to rdeča nit našega potovanja. Seveda ni, saj tukaj počnemo vse drugo, kot obiskujemo restavracije, a to, koliko ljudi ob neki uri vidiš v restavraciji, je v teh časih vendarle nek pokazatelj utripa. Kaj torej počnemo? To, kar že vrsto let najraje počnemo za prvomajske praznike, hodimo. Najraje kjerkoli v naravi, če ne gre drugače, pa tudi po mestnih uličicah. Na Majorki ne manjka niti enega, niti drugega. Majhen otok, ki je komaj večji od ene slovenske regije, je izjemno razgibanega terena in ima bogato zgodovino. V prvem tednu nam je tako uspelo prehoditi kakšnih 100 kilometrov. Od tlakovanih ulic, suhih rečnih strug, gora, obalnih poti, do gozdnih, z borovci zasenčenih poti. Morda pa nam zato, ker predvsem hodimo, ne uspeva več časa presedeti na terasah lokalov, kar bi se za počitnice spodobilo. Skratka, dobro se nam godi tukaj na Majorki. Ne le zaradi užitkov, ki jih Majorka nudi, temveč tudi zaradi odklopa od domače rutine in dolge letošnje zime.
Prekrasna Arta, kamor smo se zaradi slastnega Menú del día zapeljali dvakrat.
Sprehod po obzidju enega izmed gradov.
Začetek pešpoti na El Fumat.
Razgledi, ki se jih kar ne moreš naveličati.
Na obzidju Alcudie.
