Prekrasno spomladansko vreme in bujno ozelenela narava nikakor nista pogoja, v katerih bi človek lahko sedel za računalnikom in pisal o preteklosti, prihodnosti ali čemerkoli. Sicer je letos hladneje, kot je bilo v tem času lansko leto, ko sem si že prvi teden v maju lahko privoščil petdnevno kolesarjenje do Ankarana. V drugi polovici maja pa sem jo mahnil kar po Slovenski planinski pešpoti od Bohinja in prav tako do Ankarana. A pustimo sedaj vreme in lanske vtise, vračamo se na Majorko, ki je še sveža.
Odkar smo spoznali, da so največji adut sredozemskih otokov prečudovite pešpoti, so tovrstna potovanja postala naša stalnica za prvomajske počitnice. Majorka se je tudi tukaj odlično izkazala. GR221 je osemdnevna pešpot čez gorati zahodni del otoka, ki se mi je zdela zelo mamljiva. A letos ni bila prava priložnost, da se je lotimo. Podali smo več krajših poldnevnih pešpoti na različnih koncih otoka. Tipično dišeče rastilnje in visoki borovci, katerih vonjave je mogoče zaznati že od daleč, razgledi na razgibano obalo in turkizno morje so čari, ki se jim je nemogoče upreti. A lepo je videti tudi mesteca, okrašena s srednjeveškimi obzidji in se sprehajati po tlakovanih uličicah mimo lokalov, iz katerih se širijo vonjave po marcipanu, cimetu, praženih mandljih, kavi, paelli in drugih lokalnih dobrotah. Majorka kljub temu, da je majhen otok, resnično ponuja nešteto priložnosti za pohajkovanje, ki jih je mogoče z najetim avtom še nadgraditi. V smislu, da se je po večurnem pešačenju mogoče zapeljati do dobre heladeríe in si za nagrado privoščiti sladoled.
Razgledi na morje so vedno nekaj posebnega.
“Pot suhega kamna” se imenuje najbolj priljubljena pešpot na Majorki.
Na poti proti vrhu srečaš tudi domačina.
Na vrhu.
Tudi sprehajanje po uličicah ni od muh.
Vaški trg kot se spodobi.
