Še kar vztrajamo na Majorki. Seveda le s spomini, ki so v tem trenutku še dokaj sveži, saj je minilo šele nekaj tednov, odkar smo se vrnili domov. Sicer Majorka ni eksotična destinacija, niti se nismo predajali ne vem kakšnim avanturističnim doživetjem, a nam to niti ni bilo potrebno. Dovolj je bilo odpotovati in vdihavati morski zrak. Pravzaprav kaj več kot to nismo niti pričakovali, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko nas je Majorka navdušila tudi na drugih področjih. Resda sem to že omenil, nisem pa omenil kulinarike. Tapas, paella, olivno olje, pršut, sir in sladoled, ter eksotično sadje v izobilju. Majorka je bogata s citrusi, ki jih je bilo v tem času na pretek. Tako sladkega svežega soka iz oranž nismo poskusili še nikjer. So pa trgovine bogato založene tudi s svežim afriškim in južnoameriškim sadjem, česar res nismo pričakovali. Tako smo si večkrat privoščili Alphonso mango in pristno papajo, ki jo tako obožujemo, a je doslej v Evropi še nismo uspeli kupiti. Papaja in Alphonso mango sta nedvomno sadeža, zaradi katerih je vredno odpotovati v daljne kraje in si ju privoščititi v izobilju. Glede na to, da smo ju sedaj odkrili tako blizu, na Majorki in glede na to, da postaja vedno težje potovati v eksotične dežele, bomo morda začeli hoditi po nakup v Španijo, tako, kot smo nekoč v Avstrijo. Malce karikiram, a vsak ljubitelj dobrega eksotičnega sadja, ki ga je kdaj poskusil v deželi izvora ve, da to, kar je mogoče dobiti na policah trgovin pri nas, dokaj slab približek. Na Majorki sem kupil celo perujsko koruzo, ki smo jo nazadnje kupili v Mehiki, potem, ko nas je tam navdušila lokalna specialiteta, pozole. Saj to, da skozi eksotične jedi, ki jih doma pripravimo po izvirnih receptih, z izvirnimi sestavinami najbolj intenzivno podoživljamo potovanja, sem že omenil. Sedaj sem malce zašel od pisanja o Majorki, a ko začnem razmišljati o eksotični hrani, me rado zanese. Naj omenim le še to, da se danes pri nas kuha palak paneer.
Majorka morda slovi kot destinacija, ki ni poceni, kar pa ne pomeni, da se z zmernostjo in premišljenostjo ne da znižati stroškov in si kljub temu privoščiti. Vsi apartmaji, v katerih smo bivali, so bili opremljeni s kuhinjo, a smo jo uporabljali predvsem za zajtrk in nekajkrat za večerjo. V restavracijah smo namreč jedli tako okusno in poceni, da smo se vsaj trikrat usedli v avto in odpeljali v drug kraj zaradi restavracije, kjer smo tako dobro jedli, da smo se tja ponovno vrnili. Posebno mesto na španski pogrnjeni mizi pripada pršutu. Znamka in izvor (pujsa, ne pršuta) sta cela znanost. V eni pršutarni mi je prodajalec pojasnil, da sta pršuta le dva, Serrano in Ibérico, ostalo ne šteje. Razlike v ceni med enim in drugim so 14-kratne! Seveda smo poskusili tudi najdražjega, tistega za 150 evrov za kilogram, a nam je bil vsem okusnejši cenejši. V hrani smo najbolj uživali na terasah restavracij (te so bile takrat pri nas še zaprte), ko smo si privoščili dnevni meni. Za večerjo se restavracije v glavnem odpirajo šele po osmi uri zvečer, kar smo izkusili že na preteklih potovanjih po Španiji in že takrat ugotovili, da je to za nas prepozna ura za večerjo in se temu prilagodili na svoj način. Skratka, Majorka je prekrasna destinacija, kjer znajo poskrbeti za to, da dežela ostane obiskovalcu v spominu tudi po kulinaričnem razvajanju.
Tapas s špansko tortiljo in solato.
Sveže artičoke za predjed.
Maša in kračica brez porekla.
Oranže na vsakem vogalu.
