Potovanje je dojemanje

Pogrešam vtise z eksotičnih potovanj. Ne svoje, teh imam še nekaj na zalogi, temveč vtise drugih popotnikov, ki jih tako ali drugače spremljam na daljavo. A nihče trenutno ne potuje v daljno Azijo, na primer v Indijo ali na Filipine? Če bi se potrudil, bi zagotovo našel nekoga, ki pravkar potuje po eksotičnih deželah, ki bi znal povedati, kako je tam sedaj. Je kaj obiskovalcev na Machu Picchu v Peruju, Uluru v Avstraliji, Si Phan Don v Laosu ali Angkor vatu v Kambodži? Sicer bi lahko poguglal, a ta sintetiziran način pridobivanja informacij o tem, kako je trenutno v krajih, ki smo jih nekoč obiskali, mi nekako ni po godu. Bom raje počakal na informacije iz prve roke. Ko pridejo, pridejo. Razen, če se odločimo potovati nekam daleč. Takrat se bomo že pozanimali, kako je tam, kamor se odpravljamo.

Ena zanimivost ob omembi Angkorja. Prebral sem, da je: “most socially-distanced World Heritage site on earth”. Ta je dobra! Da bomo kdaj destinacije, ki jih želimo obiskati, razvrščali po tem, kako je tam mogoče vzdrževati socialno razdaljo (bil bi že čas, da v tem kontekstu “socialna” nadomestimo z varna ali fizična), si ne bi mislil. Je res vzdrževanje fizične razdalje do drugih postavka, o kateri bomo odslej razmišljali, ko bomo načrtovali potovanja? Bi te po tem, ko si več ur ali celo ves dan preživel v zaprtih in majhnih prostorih, kot so letališča in letala, res morala skrbeti morebitna gneča v 160 hektarjev velikem Angkor vatu? Ki si ga povrhu ogleduješ od zunaj. Nisem prepričan, da je izbiranje destinacije po tem, kako varno razdaljo je tam mogoče vzdrževati ob ogledovanju znamenitosti, resen kriterij. Sploh, če tja potuješ z letalom. Vsekakor pa je v današnjih časih, tudi sedaj, ko je sezona na vrhuncu in so hoteli ponekod zasedeni do oktobra, mogoče najti prečudovite kraje, kjer je obiskovalce mogoče prešteti na prste ene roke. Tudi v Sloveniji. Letos poleti sem spal v več planinskih kočah v velikih sobah, tudi na skupnih ležiščih in vedno sem bil v sobi sam ter največkrat edini gost, ki je prenočil. Kapo dol vsem skrbnikom, planinskim društvom in entuziastom, ki jih vzdržujejo in skrbijo, da so planinske koče po Sloveniji prijazno in varno zavetišče. A glede na to, kako prenekatera koča na prekrasni lokaciji tudi v čudovitem vremenu sameva, kaže, da to ni argument, ki prepriča. Po drugi strani pa so turistični kraji v Sloveniji tako polni, da pokajo po šivih. Kaže, da nas gneča ne moti dovolj oziroma toliko, da bi se bili pripravljeni odreči obisku priljubljene destinacije v najbolj obiskanem času. Povrhu nas od tega, da se radi tiščimo skupaj, ne odvrne niti to, da nam že več kot leto dni priporočajo, da je treba vzdrževati medosebno razdaljo. Kaže, da je nekaj na tem, ko pravijo, da smo ljudje družabna bitja. Ni pa vedno razumljivo, da smo se zavoljo druženja, četudi z neznanci, pripravljeni odreči toliko razumskim argumentom.

Pravzaprav sem hotel povedati nekaj drugega. Tole sem sicer že omenil, a tudi letos sem imel na potovanjih kar nekaj bližnjih srečanj z zanimivimi ljudmi. Opazovati navade ljudi na potovanjih je nekaj, kar nam je skupnega večini popotnikov. Saj gre za neposredno oziroma prvoosebno izkušnjo, za katero pravijo, da je edina pristna in prav ta dela potovanja to, kar so; neusahljiv, predvsem pa edinstven način dojemanja ljudi in sveta. Tudi tega, ki je tik pred našim pragom in za katerega mislimo, da ga dobro poznamo. Sam vedno znova ugotovim, kako zelo se motim, ko predvsem na solo potepanjih (saj ti takrat neznanci raje pristopijo) in predvsem na manj uhojenih poteh, srečam tako posebne ljudi, s katerimi sicer nikoli nimam opravka in zato zanje sploh ne vem, da obstajajo. Če ne bi tako potoval, teh ljudi ne bi nikoli srečal in bi mi bilo to, zakaj imamo različni ljudje o istih rečeh tako zelo različna mnenja, precej manj jasno.

Če sem jih že omenil:
2010-Peru_35
2010-Avstralija_077
laos-2012_56
Laos-2012_100

2 Replies to “Potovanje je dojemanje”

  1. Davor

    To je pa zelo lepo prebrati, hvala! Zanimivi ukrepi. 🙂

    Danska je čudovita. Vsaj za pokrajino lahko tako rečem, saj z ljudmi tam žal nisem imel veliko stika, ko sem jo obiskal. Kaže, da vama ni bilo dolgčas pri temu Dancu.

  2. alcessa

    Pri sosedih sva čez nekaj dni pristala v B & B starejšega Danca, za katerega se je izkazalo, da sobe najbrž oddaja samo, da gostom za zajtrk pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Ali pa legende iz svojega življenja. Ali pa pravljice. Oziroma najbrž kar vse od tega: možakar ima rad vino in pravi, da je pred leti zaradi cerebralne paralize pridobil težave s spominom. Splošen vtis je bil, da gre v glavnem za kratkoročni spomin: zgodb iz preteklosti je bilo obilo in ena bolj zanimiva od druge, da smisla za humor sploh ne pozabim. Zanimivo je bilo tudi moje ugibanja, kaj od vsega je res in kaj ni. Pasalo je.
    Posebne eksotike na Danskem ne gre iskati, a je po dveh letih nedopusta neverjetno pasalo biti v Skandinaviji, pokrajini svežega vetrca in zaresnih morskih valov ter raznih vrst redko videnih ptic. Le odsotnost obraznih mask, vsesplošno zbiranje v gručah in religiozno razkuževanje rok so me malce matrali. Na srečo je obvezni test vsake 2 dni pokazal, da nama ni bilo hudega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.