Eksotična potovanja so nenadomestljiva

Zadnjič sem zapisal, da pogrešam vtise z eksotičnih potovanj in ob tem pomislil na eksotične kraje, ki smo jih obiskali. Danes sem pomislil na to, da nam, kljub temu, da smo lani in letos kar nekaj potovali, nekaj manjka. Ti časi, ki jih sedaj doživljamo, so odlična priložnost za raznovrstna spoznanja in to je eno izmed njih. Da so potovanja v bližnje kraje, po Sloveniji in Evropi, neprimerljiva s potovanji v daljne eksotične kraje. Resda oboje imenujemo potovanje in res je, da lahko tako tukaj, kot tam, potujemo na isti način. Na primer, potovanje z motorjem po Grčiji je navidez ista reč, kot potovanje z motorjem po Kašmirju. Zjutraj se zbudiš v neki sobi, zajtrkuješ, nadeneš motoristična oblačila, zajahaš motor, se čez dan voziš naokrog in razgleduješ, zvečer parkiraš v drugem kraju, poiščeš drug hotel in poješ večerjo. Tako v Grčiji, kot v Indiji. A med motorističnim potovanjem po Grčiji in med motorističnim potovanjem po Indiji je razlik za ves svet. Odročnost, negotovost, nerazumevanje, različne oblike izpostavljenosti in nevarnosti ter druge oblike neprijetnosti, ki pretijo na popotnike, so prisotni na vsaki destinaciji. A so različnih nivojev. Če se ti pokvari motor v Grčiji, pokličeš AMZS in je zadeva (z nekaj dodatnimi stroški) rešena. O scenariju, da bi se ti pokvaril motor npr. v Kašmirju, raje ne razmišljaš. Ker morda tam ni telefonskega signala. Ker morda do jutri ne bo nikogar mimo. Ker morda nimaš vode. Ker bo morda dež, zagotovo mraz, ti pa nimaš niti šotora, niti spalke. In kaj potem, ko bo nekdo prišel? Boš okvarjen motor pustil ob cesti ali ga naložil na tovornjak? Kam ga boš sploh peljal? Bodo imeli rezervne dele in ga znali popraviti? Koliko dni bo trajalo? A naj počakaš ali naj greš kar domov ali kako? Neverjetno, koliko vprašanj si ljudje znamo zastaviti o hipotetičnih situacijah, v katerih se nikoli ne bomo znašli! Po eni strani te razmišljanje o hipotetičnih neljubih situacijah, ki se ti utegnejo pripetiti daleč od doma, ne pripelje nikamor. Dobesedno. Saj ugotoviš, da je prenevarno, podati se na takšno pustolovščino. Po drugi strani pa je to lahko realen scenarij na potovanjih po odročnih krajih, na katerega želimo biti pripravljeni. Mimogrede, v “biti pripravljen” se skriva precej več oz. pomeni precej manj, kot si mislimo. Biti pripravljen ne pomeni imeti s seboj kovčka z orodjem, zavarovalnih polic z vsemi možnimi kritji, satelitskega telefona in drugih tehnoloških ali sodobnih pomagal. Biti pripravljen v prvi vrsti pomeni to, da znamo v katerikoli neljubi situaciji ohraniti trezno glavo in ne obupati. Če to obvladamo, smo pripravljeni na pustolovščino.

Bolj, kot je dežela, ki jo obiščemo eksotična, bolj napete, intenzivne ali resne ter bolj pogoste so situacije, na katere nismo pripravljeni. Ko se enkrat v takšnih situacijah naučimo ohraniti trezno glavo, nam obvladovanje manj napetih, manj intenzivnih ali manj resnih situacij ni več niti izziv, ampak rutina. Kar se tiče nas, je stanje, ko rutina nadomesti izzive zadnje, ki ga na potovanjih iščemo. Sicer se trudimo z iskanjem izzivov s potovanji po bližnjih krajih, a ti so neprimerljivi z izzivi, ki nas bogatijo na potovanjih po daljnih eksotičnih krajih.

Seveda sem že od lanskega marca, ko se je vse skupaj začelo, pisal, kako imamo sedaj priložnost spoznavati bližnje kraje in kako nam to ustreza. To nedvomno drži. A vtisov, ki jih na nas naredijo izleti in potovanja po bližnjih krajih, z vtisi, ki jih na nas pustijo potovanja po eksotičnih deželah, ne gre niti primerjati. Pred tremi tedni sem zapisal, da so potovanja po bližnjih krajih alternativa eksotičnim potovanjem. Danes bi jim rekel nadomestek.

Nekaj spominov iz Kašmirja, ko ga že omenjam.