Popotniško kolesarjenje

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot.
Skozi tunel v Krško.
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem.
Bajersko jezero na Hrvaškem.