Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.
V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev.
Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje.
Reka Rienz.
Rečica Lusina.
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo.
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega.
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža.
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia…