V zadnjem času sem nekajkrat pomislil na to, kako je danes v velikih mestih oziroma velemestih, ki smo jih obiskali. Je železniška postaja Old Delhi v Delhiju še vedno polna ljudi, ki tam živijo? So ulice Tokija tudi danes tako polne, kot so bile takrat? Kaj pa plaža v Rio de Janeiru, a se kdo kopa v morju? Ali tržnice z eksotičnimi živili na ulicah Pekinga še obstajajo? Je promet v Hanoju še vedno tako kaotičen? Od takrat, ko smo velemesta pogosto obiskovali, se je najbrž marsikaj spremenilo. A zagotovo je marsikaj ostalo enako. Na primer Atene, ki smo jih obiskali lani, so dokaj drugačne od Aten, ki sva jih s Sabrino obiskala pred desetletji. Napredek skozi desetletja je opazen povsod, le da je nekje precej bolj očiten, kot drugje. Z veseljem bi ponovno obiskal Kuala Lumpur, Singapur, Hong Kong, Katmandu, Manilo, Džakarto in druga velemesta, ki smo jih prvič obiskali na začetku enoletnega potovanja po svetu. Sem prav radoveden, če bi opazil tisto, kar se je spremenilo in tudi tisto, kar se ni. Je pri mestih tako, kot pri ljudeh, da pri tistih, ki jih redno videvaš, sprememb ne opaziš, pri tistih, ki jih srečaš poredko, pa spremembe opaziš takoj?
Zadnji zares veliki mesti, ki smo ju obiskali, sta bili Bangkok in Rangoon. Od tega je skoraj tri leta. Tri leta! Od takrat smo bili izven Evrope le v Gruziji in Armeniji. Znotraj geografskih meja Evrope smo v tem času obiskali nekaj velikih mest, ki imajo več kot tri milijone prebivalstva. To so res velika mesta, a jih z velemesti Azije ne gre primerjati. Utrip deset in več milijonskih velemest je vsekakor nekaj posebnega. Doživetij, ki jih je mogoče izkusiti le v mega metropolah, ni mogoče doživeti nikjer drugje. Na primer, vožnje v prenatrpanem vagonu mestnega prometa v vrhuncu prometne konice v dvajset milijonskem Mumbaju.
V zadnjem mesecu sem obiskal pet evropskih prestolnic, ki se zelo razlikujejo med seboj, a vsaka ima svoj čar oziroma dušo, kot sem zapisal pred časom tukaj in tukaj. Velemesta doživljam podobno, kot zanimive, a naporne ljudi; čudovito jih je bežno spoznati, dokler pokažejo le svojo najsvetlejšo plat, ko pa jih pričneš spoznavati globlje, pa ugotoviš, da se je bolje čim prej posloviti. To seveda ne pomeni, da ne bi danes sedel na letalo (če bi se ponudila priložnost, se razume) in obiskal kateregakoli od zgoraj naštetih velemest. A kaže, da bo to moralo še nekaj časa počakati. Ne zaradi virusov oziroma ukrepov, ki nas pred njimi varujejo, temveč zaradi tega, ker so nam sedaj za potovanja privlačnejši drugačni kraji.
Če načrtujete obisk katerega od velemest v prihodnjem letu in se ne morete odločiti, je tukaj uporaben seznam, ki vsebuje tudi pokazatelj odzivnosti na ukrepe, namenjene omejevanju širjenja koronavirusa: The World’s 25 Best Cities of 2022.
Blizu železniške postaje v Delhiju leta 2013.
Križišče Shibuja v Tokiju leta 2009.
Tržnica na kitajskem leta 2010.
Polne ceste v Hanoju leta 2007.
