To boldly go where no man has gone before. Fraza, s katero nas je Kapitan Kirk pred mnogimi leti izzival in vzbujal sanjarjenje po daljnih, neodkritih krajih. A ker vsi, ki sanjarimo o odkrivanju neznanega, nimamo priložnosti postati profesionalni raziskovalci, si nekateri iščemo najboljši približek. Zame so to potovanja. Seveda ne iščem tako odročnih krajev, v katerih ni bil še nihče. Niti se na potovanja ne odpravljam drzno. Čeprav je to, kako odročna in drzna so potovanja, stvar perspektive. Perspektiva tistega, ki potuje, je pogosto neskladna s perspektivo tistega, ki početje popotnika spremlja iz udobnega zavetja. To smo neštetokrat izkusili na lastni koži, ko se je komu zdelo, da so naša potovanja drzna. Sploh, ko smo potovali z majhnimi otroki po eksotičnih deželah. Rad bi zapisal, da se je tudi nam na prvem in drugem eksotičnem potovanju zdelo, da smo drzni, da si veliko upamo, a v resnici ni tako. Prej bi rekel, da smo bili zaupljivi. In malce naivni.
Prav ta prva potovanja po eksotičnih deželah so v nas zbudila neizmerno radovednost in strast po še. Še več eksotike, še več odročnosti, še več nenavadnega in neznanega. Sicer ne vem, če je to standardni razvoj kariere popotnikov, a za nas je bil. Od vseh karakteristik daljnih dežel, ki so nas pritegnile, je bila prav odročnost tista, ob kateri smo največkrat zastrigli z ušesi. Na konec sveta, v Ushuaio. Čez veliko avstralsko puščavo. Na tibetansko planoto. Okrog Anapurn. Na Gili Air. Do vznožja Kančendžange. V puščavo Thar. V Patagonijo. Čez Velebit. V južni Iran. Čez pustinje Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana. Čez afriška prostranstva. Na Lofotske otoke. V Ushguli, zakotje Gruzije. V Kašmir.
Najbrž bi lahko še našteval odročne kraje, tiste, do katerih je tako težko priti. Kraje, iz katerih se je težko vrniti. Kraje, v katerih ne želiš, da pride do zapletov, saj je lahko pomoč oddaljena več dni. Kraje, kjer si lahko več dni brez telefonskega signala. Kraje, kjer se moraš bolj, kot kjerkoli in kadarkoli, zanesti na lastno sposobnost reševanja nepredvidljivih situacij, ter trdoživost, sposobnost ohranjanja zdravega duha in telesa navkljub vsem tegobam, ki jih je v odročnih krajih pogosto več, kot kjerkoli. Povrhu je v teh krajih še nekaj, kar je drugod zelo težko, če že ne nemogoče, najti; pristnost. Nikjer te ljudje niso tako veseli in nikjer nisi ti tako vesel njih, kot daleč proč od uhojenih poti. In prav pristnost je tisto, kar postaja vedno večji izziv najti na potovanjih. Ko te na tibetanski planoti voznik kombija ščipa v roke, ker se čudi, da imaš poraščene, saj moški v tistih krajih rok nimajo poraščenih. Ko se z motorjem ustaviš ob prašni cesti in iz kolib pridrvijo tako otroci kot odrasli in se čudijo, kaj neki iščeš tukaj, kot se mi je velikokrat pripetilo v Afriki. Ko si s popolnimi tujci deliš 5 kvadratnih metrov velik bivak in izmenjuješ izkušnje na Velebitu. Ko te ustavljajo na cesti in te prosijo, če lahko s teboj naredijo selfie, kar smo največkrat doživeli v Indiji. Ko so mimovozeča vozila tako redka, da se zaustavljajo in te vprašajo, če je vse v redu in če kaj potrebuješ. Ko te prosijo, da jih fotografiraš, fotografije razviješ in jih pošlješ na njihov naslov. Ko lahko kar ob cesti postaviš šotor in si skuhaš večerjo, vedoč, da ne bo nikogar mimo. Ja, natanko to so tiste nepozabne izkušnje, zaradi katerih je vredno vztrajati in iskati odročne kraje in z njimi pristnost. Kar dandanašnji, v svetu, povezanem s hitrimi cestami in telefoni, postaja vedno težje. Še pred petimi leti so afriški otroci pred zaslonom mojega telefona poskakovali od navdušenja. Bojim se, da imajo danes že vsak svojega in da me, če bi se z motorjem ustavil v njihovi vasi, ne bi prišli niti pozdraviti.