Nekako ne pridem do tega, da bi zaključil s pisanjem o potovanjih v odročne kraje. Neverjetno! V tem trenutku, ko sem napisal prejšnji stavek, se mi je (samodejno) zamenjala fotografija na namizju računalnika. To ni naključje. Prikazala se je fotografija, ko sem bil resnično daleč od razvitega sveta, daleč od civilizacije. Tukaj, v zahodni Tanzaniji.
Na sploh je bilo v Afriki situacij, ko sem bil resnično daleč, izjemno veliko, več kot na kateremkoli od naših potovanj.
Če grem po vrsti, je bila naša prva res odročna destinacija, ki smo jo obiskali, Calakmul. Na skrajnem jugu Jukatana v Mehiki, ob meji z Gvatemalo, je arheološko najdišče Majev, ki smo ga želeli videti. Najeti smo morali avto, da nas je odpeljal tja, saj ni bilo javnega prevoza ali organiziranih ogledov.
Sledilo je potovanje v Vietnam, kjer smo se najprej soočili s kaotičnim Hanojem, iz katerega smo hitro ušli na sever. A ker smo se zbali, da bo Sapa, kraj, ki je popotnikom že dokaj poznan, bil preveč oblegan, smo jo mahnili na severovzhod, v odročni Bac Ha.
Sledila je Argentina, ki nas je takrat najbolj navdušila ravno s prostranstvi, kjer ima človek občutek, da se je znašel na neobljudenem planetu.
Tudi v eni najbolj poseljenih držav, Indoneziji, smo našli kotiček zase, do koder smo potovali kar nekaj dni z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi.
Na trekingu v Sikkimu, na severovzhodu Indije. Pet dni hoda do prve vasi, kjer je bilo mogoče dobiti prevoz.
Odročnost ni nujno povezana s prostranstvi ali civilizacijo. V Indiji smo lahko bili obkroženi z nepopisno gnečo ljudi, a v tako odročnih krajih, da smo se zelo namučili, da smo do tja pripotovali.
Kar se tiče odročnosti, smo si največ upali v Avstraliji. Tam smo se prepotovali velik del zahodne celine dokaj izolirani od civilizacije. Po Avstraliji smo potovali več kot en mesec, a smo tam obiskali le eno mesto, Perth. Preostali čas smo potovali bolj ali manj po raznoraznih puščavah.
Odročnosti smo se naužili tudi na tibetanski planoti. A da smo pripotovali do tja, smo pretrpeli neskončno število celodnevnih potovanj z lokalnimi avtobusi. Kot tale, čez 4718 metrov visok prelaz po svež zapadlem snegu z avtobusom brez gretja in letnimi pnevmatikami.
A je bilo vredo, saj smo tam srečali neverjetne ljudi, o katerih sem pisal.
Precej daleč od civilizacije smo zašli tudi v Peru, ki smo ga prav tako prepotovali na neskončnih vožnjah z avtobusi po takšnih cestah, da nam je ob tem ledenela kri. A trenutki, kot tale, so trud poplačali.
Kaže, da je odročnih krajev, ki smo jih obiskali, preveč, da bi jih uspel našteti v eni objavi.