Ukrepajmo zase in za druge

Na tem mestu bi danes lahko kar kopiral prvo lansko objavo na to temo. Situacija je namreč bolj ali manj enaka, kar se tiče gotovosti napovedovanja prihodnosti, kot je bila pred enim letom. Ukrepi se sproščajo in zaostrujejo; nekateri se nam zdijo učinkoviti, drugi malce nerealni, tretji bedasti, za četrte nam ni mar in tako v nedogled. Nekateri ukrepi nam celo “kratijo državljanske pravice in svoboščine”, če ste sorte, ki v ukrepih vidite opresijo, namesto luči na koncu kovidnega predora. Drugače je tudi to, da si več ne rabimo beliti glave, s katerim cepivom se bomo cepili. Lahko pa se testiramo. Sami, v avtu, kontejnerju ali na šoli, na hitro ali počasi. Prostovoljno, samovoljno ali morda celo pod prisilo. V primerjavi z lanskim letom, ko smo bili omejeni bolj na trdo, z zapiranjem lokalov, meja in tako naprej, je letos drugače. Lahko gremo praktično kamorkoli, v vsako občino, državo, na zabavo v lokal, k frizerju ali avtomehaniku. Skorajda kamorkoli. A le, če smo za to sami sprejeli določene ukrepe. Se testirali, cepili, maskirali, opremili s QR kodo in “nepooblaščeni osebi dovolili, da nas preveri”. Morebiti je bilo nekaterim celo ljubše lansko in predlansko obdobje, ko smo bili cepljeni in necepljeni ter testirani in ne-testirani “enakopravno” vsi zaprti v lastne domove. Razlika med začetno in trenutno situacijo obvladovanja pandemije kovida je torej v tem, kdo sprejema ukrepe. Podobno, kot pri odraščanju; ko smo otroci, ukrepe za našo varnost sprejemajo naši starši, ko odrastemo, moramo začeti ukrepe za lastno varnost sprejemati sami. Tako je v prvem letu, ko se s kovidom še nismo znali soočiti, oblast sprejemala ukrepe, da bi nas zaščitila, sedaj, v drugem letu epidemije, ko situacijo vendarle bolje obvladujemo, pa je odgovornost za sprejemanje ukrepov na nas.

Tako lahko danes, navkljub resni situaciji, nekdo, ki je sprejel potrebne ukrepe, živi skorajda povsem enako, kot je živel pred marcem 2020. Gre lahko praktično kamorkoli in počne karkoli. Na drugem koncu spektra pa so ljudje, ki za ukrepe, ki sem jim vsiljujejo, kot tudi za ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli sami, niti slišati nočejo. Tudi tega ne, da si s sprejemanjem nekaterih ukrepov, četudi se nam ne zdijo povsem smiselni, naredimo življenje srečnejše. Ne le svoje, tudi življenja drugih in skupnosti kot celote. Lahko svoje življenje uporabimo za kaj boljšega kot to, da osrečujemo sebe in druge?

A kaj, ko principi, pomembnost imeti prav, absolutni dvom v oblast in druga trdna osebna prepričanja ne hodijo z roko v roki s srečo.

Glede na to, da sem že tako globoko zašel s pisanja o potovanjih, bom k tej temi pristavil še eno vprašanje, ki me bega. Gre za dojemanje svobode, pojma, za katerega se kaže, da se nam dandanašnji ne sanja, kaj pomeni. Kdo je svoboden? Tisti, ki upošteva sprejete ukrepe za obvladovanje pandemije in je zavoljo tega svoboden, da gre kamorkoli želi? Ali tisti, ki se ukrepom po principu svobodnega sprejemanja lastnih odločitev zoperstavlja, a je njegova svoboda gibanja zaradi tega omejena? Subjektivno gledano je lahko v tej zgodbi svoboden vsak, a vsak po svoje. Zgodi se, da pozabimo, da živimo v skupnosti. Sobivanje pomeni, da se odločitve, ki jih sprejemamo, za katere se nam morda zdi, da se tičejo le nas, odražajo tudi na druge. Najbrž pogosteje, kot si mislimo.

Če smo zašli v hiper individualizem, obdobje izjemno povečane skrbi za lastno dobrobit, ne ozirajoč se na posledice, ki jih imajo naša dejanja na družbo, v kateri živimo, le kaj temu sledi?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.