S potovanj lahko popotnik, ki potuje z odprtimi očmi, predvsem pa odprte glave, marsikaj prinese. Na primer, nove veščine, znanja in poglede, s katerimi potem, ko se vrne domov, bogati sebe in svojo okolico oziroma tisto, na kar lahko vpliva. Bolj, kot so doživetja, ki jim je popotnik na potovanju izpostavljen, nenavadna, intenzivna in močna, trajnejši je njihov vpliv. Ena od lastnosti, ki so se nam menda najbolj izoblikovala na mnogih potovanjih, je trdoživost. Odpornost. Vzdržljivost. Resilience mu pravijo v angleščini. Sedenje na neskončno dolgih avtobusnih vožnjah v neudobnih avtobusih, tudi po 30 in več ur. Komuniciranje z domačini, s katerimi nimaš niti ene same skupne besede, a se moraš dogovoriti za ustrezno sobo, prevoz, obrok ali kaj tretjega. Sprejemanje higienskih razmer na tako slabem nivoju, da ga ne gre opisati. Soočanje s srce parajočo revščino in trpljenjem otrok, bolnikov in drugih revežev, katerih položaj je brezizhoden. Biti priča nasilju, zatiranju, zlorabljanju, pohabljanju in drugim gnusnim dejanjem, s katerimi se v razvitem svetu ne srečamo. Od vseh lastnosti, ki jih popotnik potrebuje, je trdoživost tista, ki je potrebna, da se potem, ko se soočiš s težavno situacijo, postaviš nazaj na noge in greš naprej. Vedno znova. Spomnim se kar nekaj situacij, ko sta Sara in Maša osupnili nad nekim prizorom, ki je bil izven njunega obsega dojemanja sveta. Potem, ko smo se pomenili, smo šli naprej, novim spoznanjem naproti. Ne znam si predstavljati, kako bi na to reagiral otrok sedanje generacije, ki si takorekoč od rojstva na Youtubu ogleduje najbolj nemogoče stvari iz vseh koncev sveta. Bi se ga pogled od blizu na gorečo grmado ob reki Ganges v Varanasiju sploh dotaknil, kot se je dotaknil nas? Ne vem. Vem pa, da nas je to, kar smo doživeli na potovanjih utrdilo in naredilo odpornejše. Najraje bi zapisal kar resilient, saj mi je ta beseda bolj pomenljiva, kot trdoživost. Upam, da to ne zveni narobe, a perspektiva nekega popotnika, ki je drzno prepotoval več eksotičnih dežel, pri čemer se je nedvomno soočil s situacijami, s katerimi se ne-popotnik ni nikoli srečal, je drugačna. Sploh, kadar gre za potovanja, ki so težavna in zahtevna ter od popotnika zahtevajo več prilagajanja, več iznajdljivosti, več potrpljenja, več sprejemanja drugačnosti, skratka več zmogljivosti, kot v domačem in znanem okolju. To skoraj neizbežno privede do trdoživosti. A daleč od tega, da bi to veljalo le za popotnike. Še bolj velja za alpiniste in druge, ki so se za doseganje ciljev pripravljeni odpraviti precej ven iz cone udobja.
Pišem torej o odpornosti, ki ni neposredno povezana z imunskim sistemom (čeprav morda je), tamveč o splošni odpornosti na tegobe. O trdoživosti. Žal mi noben ustreznejši pojem ne pade na pamet. Sicer skušam paziti na izrazoslovje, saj je danes z zapisano in govorjeno besedo tako, da se prepogosto zlorablja in negativno poveličuje. Na primer besede, ki bi naj opisovale veliko stopnjo začudenja, ki ga človek doživi ob strašljivih ali težko gledljivih prizorih, izgubljajo težo. Uporaba superlativov se je v zadnjih letih bojda izjemno povečala. Tovrstno zlorabo besed je dobro opisal en komik, ko je rekel: “Danes nekomu, ki je uspel izgubiti nekaj kilogramov, pravijo heroj. Kaj je potem gasilec, ki nekoga reši iz goreče hiše?”
Kar se trdoživosti tiče, je seveda daleč od tega, da bi bile zanjo potrebne izkušnje s težavnih potovanj. Trdoživost je posledica količine in stopnje težavnosti razmer, s katerimi se je posameznik v življenju soočal in jih premagoval, ki so ga utrdile. Nekateri se trdoživosti naučijo že doma, drugi v športu, tretji v službi in tako naprej. Pri čemer je vloga nas staršev še kako zahtevna, saj bi želeli svoje otroke narediti trdožive in odporne na čim več težavnih situacij, s katerimi se bodo soočili kasneje v življenju, hkrati pa jih radi razvajamo in ščitimo pred vsem slabim, kar bi se jim utegnilo pripetiti. To, da najstnik sam oziroma brez staršev za dlje časa odpotuje nekam daleč, proč od varnega zavetja doma, je najbrž korak k doživetjem in izkušnjam, ki ga naredijo bolj trdoživega, kot če potuje s starši. Če je število prodanih Interrail vozovnic kakršenkoli pokazatelj trendov na tem področju, so bila osemdeseta leta, ko so mladi potovali največ. Prodaja teh vozovnice je tako padla, da so jih pred nekaj leti začeli dajati zastonj! Karkoli to pomeni za potrebo današnje generacije najstnikov po tem, da bi potovali sami.
Pravzaprav sem hotel povedati to, da smo v zadnjih dveh letih postali odpornejši. Odpornejši na odpovedi potovanj. Toliko potovanj, kot nam je odpadlo samo predlani, nam jih ni odpadlo v celotni popotniški karieri. Sicer ne morem zapisati, da nam za ta propadla potovanja in načrte ni žal, smo pa to lažje prenesli, kot pred leti. Niti ne morem zapisati, da nam je vseeno za realizacijo potovanj, ki jih načrtujemo. Daleč od tega. Zelo nam je mar in zelo si želimo, da nam uspe. A če nam ne bo, upam, da bomo znali na to gledati, kot na dobro priložnost za krepitev trdoživosti.