V tej seriji objav pišem o različnih lastnostih, ki se jih popotnik v svoji karieri lahko navzame in tako postanejo del njega. Pri tem je najlepše, da te lastnosti niso razlogi, zaradi katerih potujemo, temveč so stranski produkt (ali posledica, če to zveni lepše) dobrih potovanj. Podobno, kot pri sreči, ki ni nekaj, kar bi človek lahko zasledoval kot cilj, temveč je stranski produkt dobrega načina življenja. (Če je verjeti viru, tole misel pripisujejo Eleanor Roosevelt) Z dobrim načinom življenja je seveda mišljena poštenost, pravičnost, zmernost, dobrodušnost in podobne lastnosti, ne dobra služba, avto in hiša!
Kaj je pravzaprav dobro potovanje? Je to potovanje, na katerem smo si privoščil najbolj luksuzni hotel ali potovanje, na katerem smo se trudili pustiti čim manjši ogljični odtis ali potovanje, na katerega imamo najlepše spomine? Zagotovo na to gledamo različno. A objektivno dobro potovanje je tisto, na katerem pustimo pravo sled na pravem mestu. Da denar, ki ga na potovanju namenimo za prenočevanje, hrano, transport in tako naprej, pride v roke ljudi, ki ga potrebujejo. Lastniki velikih hotelskih verig in restavracij zagotovo ne sodijo mednje. Dobro potujemo takrat, kadar smo na potovanju do sopotnikov, domačinov, gostiteljev in drugih, prijazni, ustrežljivi, razumevajoči in tako naprej. Kolikokrat smo na potovanju slišali od domačinov, kako so gosti iz te ali one države hrupni, neprijazni, zahtevni, nekulturni in podobno. Gostitelji vedo, iz katere države prihajamo in takšen, kot je vtis, ki ga nanje naredimo, takšen bo njihov stereotip za nadaljne goste iz te države. Tudi zato se velja potruditi in pustiti dober vtis, da bodo naslednji gosti, ki pridejo iz Slovenije, tam deležni boljše storitve.
A popotniki smo na zahtevnih potovanjih pogosto utrujeni, neprespani in naveličani, skratka smo v stanju, v katerem je težje biti prijazen in razumevajoč, še sploh v deželah, kjer se navade precej razlikujejo od navad, ki smo jih vajeni. Prav v teh trenutkih je ključno, da vztrajamo in se potrudimo narediti dober vtis. Verjamem, da se to marsikomu zdi nenavadno, da bi se moral kot gost zadrževati, biti vljuden in ustrežljiv, to je vendar naloga gostitelja. Gost je vendar kralj! A s tem se ne morem strinjati. Odsotnosti vljudnosti in ustrežljivosti se ne da poplačati oz. kompenzirati z denarjem. Časi, ko se je lahko gost, kot plačnik storitve, do receptorja, gostinca ali kogarkoli obnašal nevljudno, prezirljivo, gospodovalno ali kakorkoli drugače nespoštljivo, minevajo. Minili žal še niso, saj tudi pri nas, v Sloveniji, kjer se imamo za razvite, vidimo, da se imajo prenekateri gostje za kralje. Le tako, da nas bo vedno več takšnih, ki bomo vztrajno izkazovali spoštljivost do tistih, ki nam strežejo, bodo šle stvari na bolje.
Kot sem že omenil, je na potovanjih treba za to, da sled, ki jo puščamo za seboj, obrodi dobre sadove, v to vložiti več truda. Nekaterim je to že dano in se jim za to ni treba niti truditi, četudi so na potovanjih izpostavljeni težavnim okoliščinam. Drugi se pač moramo za to, da naredimo dober vtis, bolj potruditi. Seveda ne tako, da smo zaigrano prijazni, spoštljivi, vljudni ipd. samo zaradi tega, da bi naredili dober vtis. Tudi tukaj namreč velja, da je vtis, ki ga naredimo, stranski produkt ali posledica, naših dejanj.
Vedno pišem o vtisih, ki jih potovanja pustijo na nas. Tokrat prvič o tem, kakšen vtis pustimo mi, kot popotniki. Ta zna biti precej večji in trajnejši, kot si predstavljamo in pogosto o tem niti ne razmišljamo. V resnici pa smo prav popotniki oziroma celotna turistična panoga tisti, ki smo marsikje zaslužni in krivi za spremembe, a se tega niti ne zavedamo. Vtis, ki ga pustimo, tudi na popolne neznance, s katerim se najverjetneje ne bomo nikoli v življenju več srečali, vsekakor šteje.