Popotništvo in vztrajnost

V zadnji objavi lanskega leta sem zapisal: “Kar šteje (v našem svetu) je to, da vztrajamo in se trudimo potovati še naprej, navkljub vsem mogočim razlogom, zaradi katerih bi lahko že odvrgli puško v koruzo, oziroma čakali na boljše čase, da se lepše izrazim.” Od te objave sta minila že dva meseca in smo že pošteno zakorakali v novo leto, a mi še vedno vztrajamo doma. Seveda to ni vztrajnost, o kateri bi bilo kaj za povedati, ker biti doma je pač enostavneje, kot odpotovati oziroma oditi kamorkoli. Sploh, če nam je doma lepo in lagodno oziroma se tam dobro počutimo. Skratka, to niso razmere, v katerih bi sploh lahko govorili o vztrajnosti.

Raje bi govoril ali pisal o tistih razmerah, ko nam ni lagodno, a kljub temu v njih vztrajamo, kljub možnostim, da bi odnehali. Ne le da vztrajamo, dokler nelagodne razmere trajajo, ampak si tudi potem, ko jih je enkrat konec in se vrnemo v lagodno zavetje doma, kmalu težkih razmer ponovno želimo. To je le eden od načinov, kako opisati neustavljivo željo po potovanjih. O tem sem seveda že velikokrat pisal, saj se pogosto znajdem v tem stanju, za katerega obstajata prekrasna angleška beseda Wanderlust in nemška Fernweh. Zanimivo, da Slovenci nimamo ustrezne besede, ki bi bila nasprotje domotožju. A tega ni v nas? Kak zgodovinar ali jezikoslovec bi zagotovo imel odgovor.

Potovanj brez težkih razmer ni in potovanja so naporna. Jasno, da se lahko imamo na potovanju veliko časa lepo, da uživamo in se predajamo lagodju. A da do tja pridemo, premagamo vse ovire in nelagodja ter negotovosti, je težko. Enkrat bolj, drugič manj. Nekaterim bolj, drugim manj. Pogosto so najtežje razmere, ki jih je treba premagati tiste, s katerimi se soočimo že v sami fazi načrtovanja potovanja. Sploh, če smo nagnjeni k temu, da želimo ravnati razumno in premišljeno ter imamo radi občutek, da smo pripravljeni na vse, kar nam utegne priti nasproti. Sicer takšnih popotnikov ne poznam, a zagotovo obstajajo. Naše izkušnje so pokazale, da so bolj ali manj vsi mogoči scenariji, ki jih pred potovanjem proučujemo z namenom, da bi bilo potovanje pred nam čim bolj varno, v glavnem odveč. Ne zato, ker se ne morejo pripetiti, temveč zato, ker se je na vse razmere, ki nas na potovanju pričakujejo, nemogoče pripraviti. To je riziko, ki ga moramo kot popotniki sprejeti. Seveda se lahko pripravimo na nekatere od razmer, ki jih pričakujemo, na primer, da vzamemo s seboj zdravila in prvo pomoč. A potovanja po daljnih in ekstotičnih deželah s seboj prinašajo precej več težavnih razmer oziroma potencialnih nevarnosti, kot lahko nanje sploh pomislimo, preden se odpravimo. Morda se na potovanje najbolje pripravimo tako, da poskrbimo za najnujnejše ukrepe in odpotujemo odprte glave, pripravljeni na vse. Kar je seveda najtežje. Tudi za tek na 42 kilometrov se najbolje pripravimo tako, da pretečemo 42 kilometrov. Le takrat se bomo soočili in spoprijeli z dejanskimi razmerami, ne z našo predstavo o tem, kako se bomo na sedemintridesetem kilometru maratona ali na dvanajsturni vožnji z lokalnim avtobusom v Asamu, počutili.

Za vsak resen dosežek je treba vztrajati. Kar je pri tem zanimivo je to, da vztrajnosti ni mogoče nadomestiti s talentom, intelektom ali katerimkoli od drugih adutov, ki jih imamo v rokavu. Nekaj bo na tem, saj je tudi Einstein povedal, da je najmočnejša sila na svetu prav vztrajnost. Se je vztrajnosti bolje naučiti kje drugje, kot v težkih razmerah, v katerih je treba vztrajati?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.