Svet, ki ga ne vidimo, otipamo, slišimo in zaznamo z lastnimi čutili je iz druge roke, saj ga dojemamo obogatenega ali osiromašenega z informacijami o njem, kot so ga doživeli drugi. Pravzaprav je večina informacij in znanja, nakopičenega v nas iz druge roke. Samo pomislimo, pri koliko predmetih in kolikokrat smo v šoli izvajali eksperimente, v katerih smo se z lastnimi očmi prepričali, da tisto, zapisano v učbenikih, v resnici drži. Ostalo znanje je prišlo od učiteljev, iz knjig in drugih virov. Dokler se sam ne usedeš na kolo in zapelješ nekaj metrov, je vse, kar si kdaj mislil o tem, kakšen občutek je kolesariti, zgolj iluzija. A vsega ne gre preizkusiti na lastni koži; temu da je strup nevaren, je temu pač bolje na slepo zaupati. Podobno se nam niti ne sanja, kaj pomeni biti rudar, poštar, astronavt ali medicinska sestra na težavnem bolnišničnem oddelku, če sami nimamo te izkušnje. Morda poznamo koga, ki nam je blizu in nam kaj pove o poklicu, ki ga opravlja in njegovih izkušnjah, ki jih je pri tem deležen, a te informacije so predelane, oziroma plod njegove izkušnje. V resnici pa je tako, da so informacije, ki pridejo do nas, sploh, kadar nas nekdo želi o nečem prepričati, pogosto popačene, izkrivljenje, potvarjene in drugače prilagojene njegovemu namenu. Seveda je ta namen lahko popolnoma nedolžen, kar je povsem človeško, lahko pa gre za namerno manipulacijo ali kaj podobnega. Če gre za informacije, ki so nam pomembne in se o resnici ne moremo prepričati na lastne oči, se o verodostojnosti lahko prepričamo pri več različnih virih, kar v poplavi informacij postaja vedno težje. Nekomu je pač treba zaupati, oziroma nekoga je treba imeti za verodostojni vir, kadar lakmusovega testa ne moremo opraviti sami.
Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih. Stereotipiziranje ljudi glede na narodnost ali pripadnost državi ali konec koncev navijaškemu klubu, je res ena neposrečena razvada. Tega najbrž ni mogoče odpraviti s potovanji, saj če smo takšne sorte, lastne stereotipe na potovanjih še dodatno potrjujemo. To je vedel že Mark Twain, ki je zapisal, da so potovanja usodna za predsodke (in še kaj):“Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of the earth all one’s lifetime.”
Seveda niso le potovanja tista, ki so lahko usodna za predsodke. Slednje lahko pogubimo tudi v knjigah, pogovorih s pravimi sogovorniki in še kako, če smo le pripravljeni spremeniti svoje mišljenje. Potovanja se od teh razlikujejo le v enem, a ključnem vidiku; so prvoosebna. Res pa je, da tudi v potovanjih ni rešitve, če so predsodki pregloboko zakoreninjeni v nas in na potovanjih iščemo le potrditev svojih domnev, kot sem zapisal prejle. Če pa smo pripravljeni sprejemati drugačnost, ki se nam na potovanjih servira na pladnju in si dopustiti, da spremenimo svoje mnenje, so potovanja najbolj prečudovita platforma za dojemanje sveta.
Ukrepi se sproščajo, a gremo?