Svet je odprta knjiga, pravijo. A ta knjiga se tudi zapira. Pred kakšnim desetletjem se je vpričo arabske pomladi za racionalna potovanja zaprla severna Afrika in še katero področje sveta. Od arabskih dežel so se le nekatere postavile na noge dovolj, da jih je ponovno mogoče obiskati. Vsaj z neko mero razuma. Večina jih za racionalne popotnike ostaja zaprta. Sam sem sicer v tem času prevozil Sudan in Egipt, kar resda ni bila najbolj racionalna poteza, a je bila to v okviru potovanja čez Afriko edina možna. A ker je bilo celotno potovanje čez Afriko neracionalno iz marsikaterega vidika, zato potovanje čez arabski deželi v tem oziru niti ni posebej izstopalo, kot nevarno. Pred natanko dvema letoma nam je zaradi koronavirusa odpadlo prvo potovanje, čemu je sledil plaz in vsesplošna zaustavitev turističnih potovanj. Takšnemu zaprtju še nismo bili priča. Najbolj drznim in vztrajnim je sicer predlani in lani uspelo uspelo odpotovati tudi kam daleč, a teh ni bilo veliko. Šele konec lanskega leta se je končno pričela kazati luč na koncu tunela in sproščanje potovanj tudi v daljne dežele, kar je marsikdo že močno pogrešal. Sam sem optimistično zapisal:”Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.”
A veselje ni trajalo dolgo, saj je prišlo do vojne. Sam nisem pomislil na to, da bo vojna v Ukrajini tako hitro vplivala tudi na potovanja, dokler letalski prevozniki niso začeli odpovedovati letalskih vozovnic. Po nekem spletnem viru bi naj bili dve tretjini Američanov, ki so letos nameravali potovati v Evropo, zaskrbljenih zaradi varnosti in odpovedi potovanj. Tudi npr. v Francijo in Italijo. Meje med evropskimi državami se Američanom zdijo precej drugačne, kot nam, ki tukaj živimo. ZDA so dejansko tako velike kot Evropa, zato je to povsem razumljivo. V zadnjem mesecu bi naj bilo tako narejenih za 50 odstotkov manj rezervacij letalskih vozovnic, kot sicer. Seveda tukaj pišem o potovanjih in se razume, da je to, da ne moremo nekam potovati, zgolj tegoba, ki je niti približno ne gre primerjati z grozodejstvi, ki so jih deležni ljudje, neposredno prizadeti z vojno. Sem pa ob tem pomislil na najino potovanje po svilni cesti in vse dežele, ki sva jih na tej poti obiskala, tudi Ukrajino in Rusijo.
Kijev.
V tem trenutku kaže, da je svet knjiga, ki se zapira. Kar seveda ne pomeni, da lahko obupamo. To je najslabše, kar lahko naredimo. Svet je še vedno odprta knjiga, le prave liste moramo obrniti.