Kolesarjenje po Tenerifi

Prvo letošnje potovanje smo uspešno zvozili. Kakšna radost in veselje! Končno se tudi vračamo na tole spletno stran s svežimi zapiski. Ne ravno neposredno s potovanja, kot bi se morda spodobilo, a ker je čas, ki ga odmerimo potovanjem bolj skopo odmerjen, ga za sprotno objavljanje vtisov ne tratim več, kot se mi zdi potrebno. Tokrat smo bili na Kanarskih otokih tretjič, a je bilo vendarle vse drugače. V slabih treh tednih smo obiskali kar štiri otoke. Pravzaprav sem štiri obiskal jaz, Maša in Sabrina, ki sta se mi pridružili nekaj kasneje, pa dva. A gremo po vrsti.

Na Tenerife sem prispel skupaj s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Na letališču sem ga sestavil, nanj naložil prtljago in začel s kolesarjenjem. Zanimivo, da v resnici nisem vedel, da so Kanarski otoki priljubljena destinacija za kolesarske priprave. Jaz sem se na to, da grem na Kanarske otoke, pripravljal že doma. A kljub temu sem se že prvega dne kolesarjenja lotil z največjim strahospoštovanjem. Rekel sem si, če mi uspe narediti prvo etapo brez večjih težav, bom zmogel tudi vse ostale. Za cilj sem si namreč zastavil prilesti do vznožja najvišjega vrha Španije, vulkana Teide, ki se pne 3715 metrov visoko. Začel sem na nadmorski višini nič in po celem dnevu pritiskanja na pedala prilezel do višine 2200 metrov. Dobesedno prilezel. Drugi kolesarji so me prehitevali, kot za šalo, kar me ni niti malo motilo. V svoji glavi sem bil boljši od njih, saj sem na isti poti, kot oni, tovoril trikrat večjo težjo. 2200 višinskih metrov! Moje natovorjeno kolo je namreč tehtalo več kot 25 kilogramov. To je podobno, kot če bi šel v hrib s 16 kilogramskim nahrbtnikom, drugi pa brez. Seveda so tole le moji izračuni, s katerimi sem se tolažil, ko so me puščali zadaj. A v resnici me to niti malo ni motilo, saj mi je polžja hitrost, s katero sem potoval, omogočila, da sem se naužil krasnih prizorov, ki so na Tenerifi videti, kot da niso s tega sveta. Saj sem vendar prej popotnik, kot kolesar.

V ozadju Teide. kanarski_otoki_2022_01
kanarski_otoki_2022_02
kanarski_otoki_2022_00

Ko sem uspešno zaključil s kolesarjenjem prvi, odločilni dan, sem bil izjemno zadovoljen. A naslednji dan sem kmalu ugotovil, da bo ta še precej zahtevnejši od prvega. Naredil sem prav toliko vzpona kot prvi dan, s tem, da sem prevozil še za 50 odstotkov daljšo razdaljo. Kar ni nič v primerjavi z najbolj oteževalno okoliščino in sicer to, da sem ta dan kolesaril po makadamskih stezah in vulkanskem pesku.
kanarski_otoki_2022_05
kanarski_otoki_2022_06
kanarski_otoki_2022_03

Del poti sem moral kolo potiskati, saj se je pot spremenila v gorsko stezo.
kanarski_otoki_2022_04

Tretji dan me je pričakal gozd, ki ga na Tenerifi nisem pričakoval. Prav čarobno vzdušje je bilo čutiti v tem vlažnem in hladnem gozdu, povsem drugačnem, kot je otok videti sicer.
kanarski_otoki_2022_07

Obiskal sem seveda tudi nekaj plaž, vasic in letovišč, a o tem nimam kaj za povedati, saj me niso dovolj pritegnili. Najbolj so me, kot ponavadi, navdušili naravni prizori, ki so bili zares dih jemajoči. Pogledi na visok vulkan, neskončna polja črne strjene lave, puščavski pesek, modro nebo in zeleni borovci, nudijo prekrasno kuliso in dajejo poseben čar temu otoku. Pravo mero za vzbujanje skomin in želje po ponovnem obisku v nedorečeni prihodnosti.
kanarski_otoki_2022_08

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.