Potem, ko sem se neznosne vročile v Arizoni in Utahu naveličal, sem se odpravil v Kalifornijo. Zato sem moral prečkati pusto Nevado, ki je tako dolgočasna, da so tamkajšnjo avtocesto poimenovali Extraterrestrial Highway. Menda so tam videli toliko NLP-jev ali nezemljanov. No, jaz nisem srečal nobenega, zato se na tej cesti nisem niti ustavljal. Razen za počitek.
Pozno popoldan sem prišel do Kalifornije. Ne vem zakaj, a občutek, da sem v Kaliforniji, je bil nekaj posebnega, izjemen. Morda sem videl že preveč ameriških filmov in slišal preveč pesmi ameriških bendov, v katerih je Kalifornija obljubljena dežela. Najbrž sem mislil, da bo tudi zame. Seveda je bila.
V hipu, ko sem zagledal mogočno gorovje Sierra Nevada, sem vedel, da sem prišel na pravo mesto. V majhnem kraju z nenavadnim imenom Lee Vining, nekoč pomenljivo imenovanim Poverty Flat, sem kupil hrane za več dni in se odpeljal v gorovje. Za prvo noč sem izbral kamp z imenom Lee Vining, ki leži ob potoku Lee Vining. Tukaj sem se prvič srečal z grozečo neposredno bližino ameriškega rjavega medveda. Saj ne, da bi ga videl, a bolj ali manj vse v kampu je bilo zasnovano z namenom, da se prepreči “škoda”, ki jo lahko povzroči medved. Natanko tako, kot sem doživel v nekaterih kampih v Afriki, ko sem kampiral na nevarnih območjih, so mi tudi tukaj najprej povedali, da je bil prejšnjo noč na obisku medved. Celo videoposnetek varnostne kamere, ki je prikazoval veliko zver, kako vohlja med avtodomi in zabojniki, so mi pokazali. “A nič se ne boj,“ so rekli, “medved ti ne bo nič naredil, če boš spal v šotoru!” Seveda so skoraj vsi drugi spali v avtodomih in prikolicah. Malce mi je bilo res neprijetno, a nisem se ustrašil. Pač še en strah, s katerim se je treba soočiti. Sem pa moral vso hrano, kozmetiko in karkoli, kar ima vonj, ki privlači medveda, spraviti v železni zabojnik. Niti slučajno v šotoru ali v avtu, so rekli. OK, seveda sem ubogal. Tako sem v vseh kampih, kjer sem v Kaliforniji spal, postopal tako, da v šotoru nisem imel ničesar, kar bi lahko dišalo medvedu. Še Labello sem dal v bear-proof zabojnik.
Kot se za spanje v visokogorju spodobi in najbrž zato, da sem uvidel, da sem zares ušel peklenski vročini ter da sem v osrčju Sierre Nevade, so se temperature čez noč spustile do ničle. Na srečo sem bil nato pripravljen in imel s seboj dovolj toplih oblačil (ki sem jih tovoril tudi na kolesu, dokler ga nisem zamenjal za avto), da me ni zeblo. Spanje v šotoru pri temperaturah pod ničlo zna biti kar izziv. V ameriških kampih sem opazil eno posebnost. Pravzaprav so ameriški kampi v primerjavi s temi, ki jih poznamo pri nas, precej drugačni. A ena od posebnosti, ki sem jo najprej opazil, je bila, kako daleč vsaksebi se držijo ljudje in kako ogromni so prostori za kampiranje. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da bi lahko na prostoru, ki je v Ameriki namenjen enemu gostu, postavil vsaj deset (v Italiji dvajset) šotorov.
Takole izgleda prostor za kampiranje v kampu. Levo obvezni zabojnik, kamor se shrani vse, kar bi lahko pritegnilo medveda, desno kurišče, brez katerega si kampiranja v ZDA ni mogoče zamisliti. Na sredi moj šotor, najeti avto in klop. Vse to je bil le “moj“ prostor v kampu.
To, da se v Ameriki velikosti pojmujejo drugače, že vemo. Če naročiš veliko Pepsi, je dobiš liter, velika kava je menda pol litra. Začuda so omejene velikosti avtodomov, ki lahko zapeljejo v narodne parke. Avtodomi daljši od 12 metrov ne smejo v kamp. 12 metrov! Človeku se reveži, ki imajo predolge, kot na primer tale, ki si je na avtodom priklopil še avto, kar zasmilijo.
Zame je bila to, da sem prostor v kampu sploh dobil, cela kolobocija. Večina prostorov v kampih v narodnih parkih se namreč razproda pol leta vnaprej. Brez rezervacije v kamp sploh ne prideš. Recepcije kampov so pogosto brez osebja, saj je vstop v kamp možen le z rezervacijo. Rezervacijo lahko narediš le preko spleta. V odročnih narodnih parkih ni interneta ali mobilnega signala. Ponekod se lahko preko spleta prijaviš na loterijo in če si izžreban, dobiš enega od razpoložljivih prostorov v kampu. A na loterijo se lahko prijaviš najhitreje 24 ur pred prihodom. Le če si izžreban, lahko vstopiš v kamp. V nekatere narodne parke brez rezervirane nočitve ne moreš niti vstopiti.
Toliko na kratko. V resnici je vse skupaj precej bolj zapleteno, saj je pravil in pogojev za vstop v kampe in narodne parke precej več. Povrhu se od kampa do kampa ter od parka do parka razlikujejo. Kakorkoli, ko sem uspešno preskočil vse birokratske ovire, sem se znašel tam, kjer niti sanjati nisem upal, da se bom. V narodnem parku Yosemite. V Kaliforniji!