Moj ameriški sen je prišel h koncu in zbudil sem se v raju. Doma. To sicer ni nič nenavadnega, saj je za nas prihod domov s potovanja ravno tako pričakovan dogodek, kot odhod na potovanje. Krasno je priti domov in uživati vse komoditete, ki jih imamo doma. Prav tako je krasno priti v Slovenijo, kjer je (skoraj) vse urejeno tako, kot nam prija. Ni je obljubljene dežele na svetu, ki bi nam bila bolj pisana na kožo, kot naša domača dežela. Sicer smo obiskali šele kakšnih devetdeset držav, tako da možnost, da je nekje dežela, kjer je živeti lepše, kot v Sloveniji, še obstaja. Pravzaprav si želim, da nam je ne bi bilo nikoli treba sploh iskati, dežele, kjer bi nam bilo lepše, kot doma.
Če je katera dežela sinonim za obljubljeno deželo, je to Amerika. Kar nedvomno drži za marsikoga, saj je na svetu ogromno ljudi, ki živijo v neprimerljivo težjih razmerah in v državah, ki niti približno niso urejene, kot Slovenija. Seveda tudi pri nas, v Sloveniji, ni vse v najlepšem redu, a tokrat je ne primerjam s Sudanom, Etiopijo, Nepalom, Myanmarom ali katero od revnejših držav. Tokrat jo primerjam z najbogatejšo in za marsikoga najprivlačnejšo deželo na svetu. Kot sem že omenil, sem bil tokrat v ZDA petič, tako, da si menda lahko dovolim izjaviti, da sem nekaj o tej deželi že videl. Največje mesto, glavno mesto, najbolj obiskano mesto, divjino, puščavo in še kaj vmes. Amerika je vsekakor izjemno zanimiva dežela in ravno takšni so tamkajšnji ljudje. Ne bi rekel, da so prijazni ali neprijazni, urejeni ali neurejeni, bogati ali revni, vljudni ali nesramni, saj sem se srečal s takšnimi in drugačnimi. S kakršnim koli posploševanjem bi naredil krivico. Srečal sem se z ljudmi, ki so prijazno klepetali z menoj in z ljudmi, ki so me nevljudno izrinili s pločnika. Ko sem kje ob cesti naredil postanek, so se ob meni ustavili in me povprašali, če potrebujem pomoč. Ko sem v prvem kampu ugotovil, da sem brez spalne vreče, so sedli v avto in me odpeljali do najbližje trgovine s športno opremo. Tudi negativnih srečanj je bilo kar nekaj, a nič omembe vrednega, oziroma takšnega, da bi temu rekel negativna izkušnja, ki bi na kakršenkoli način zaznamovala to, kako sem dojemal Američane, s katerimi sem se srečeval. Večji vtis so name naredila vsa pravila in lokalni običaji, s katerimi je bilo moje tokratno potovanje zaznamovano. Vse te kolobocije s kampiranjem, rezervacijami in obiski restavracij, so bili res nekaj posebnega. Ob vseh teh zapletih sem se spomnil na Indijo in na vse tegobe, s katerimi smo se borili na prvem potovanju po tej nam nedojemljivi deželi. A soočanje z nenavadnim je za nas izjemno pomemben del izkušnje, ki nam jo nudi dežela, po kateri potujemo. V ZDA je bilo zame najbolj fascinantno to, kako zelo so tamkajšnji ljudje drugačni od stereotipov, za katere se mi dozdeva, da veljajo za Američane. Ko sem na poti v Kalifornijo prenočil v zanikrnem motelu in jedel v najslabši fast-food restavraciji v Cedar City-u, sem doživel bedo majhnih mest in v dnevnik zapisal: “Tistim, za katere je Amerika obljubljena dežela, mora biti resnično hudo doma!” Vedno bolj mi postaja jasno, da je to, kako drugi ljudje doživljajo svet, v katerem živimo, nemogoče razumeti.
Velik vtis je name naredila hrana. Pravzaprav to, kaj, kje in koliko se jé. Če sem prej potegnil vzporednico z Indijo, tega pri hrani niti približno ne morem narediti. V Indiji se je mogoče spodobno najesti pristne kuhane hrane tudi na ulici ali v poceni restavraciji. V ZDA mi to niti slučajno ni uspelo. Na srečo tudi slovenskih prehranjevalnih navad ni mogoče primerjati z ameriškimi. Raje jih posnemajmo pri navadah, v katerih so boljši od nas.
Torej hrana, veličastna ameriška hrana. Na prvo mesto po dostopnosti in kakovosti bi še vedno umestil pico. To smo ugotovili že ob prvem obisku ZDA in tako je še danes. Ne vem kaj, a na ameriški pici je nekaj tako slastnega in tako močno diši, da tega ni mogoče opisati. Še sam sebi ne morem verjeti, a niti to, da je postrežena v kartonu, me ne moti.
V rezervatu ameriških staroselcev Navajo so mi postregli s slastnim, a gromozanskim takosom, ki ga kljub temu, da sem bil tisti dan na kolesu več kot osem ur, nisem mogel v celoti pojesti.
V eni od mehiških restavracij, ki jih je precej v tem delu ZDA, sem dobil burito, velik kot biceps metalca kopja, ki sem ga komaj pojedel do konca.
V Flagstafu mi je bil všeč mongolski žar, kjer si si sestavine naložil v skledo in jih daj mojstru, ki ti je vse skupaj pripravi v slastno jed. Kajpada v formatu all-you-can-eat.
Včasih sem v katerem od kampov imel srečo in sem si lahko kaj kupil v trgovini, ki so sicer izjemno redke. Kampi v naravnih rezervatih so namreč praviloma daleč proč od mest. A kakovostna hrana ima svojo ceno tudi v trgovini. Za dve majhni skuti in mandljevo maslo sem plačal toliko, kot bi večerjal v restavraciji.
Največ časa iskanju dobre hrane sem namenil v Las Vegasu. Sicer sem tam jedel tudi najslabšo pico, a sem to slabo izkušnjo kmalu nadomestil s slastno solato in pomfrijem.
Največji presežek okusov pa je bil hamburger v restavraciji Gordon Ramsay. Razvpiti kuharski mojster ve, kaj počne.
Naj bo zaenkrat dovolj o letošnjem potepu po ZDA.