Spomini na obiskane države, na srečanja s tamkajšnjimi ljudmi in na doživetja s tistimi, s katerimi si takrat potoval, imajo na nas večji in trajnejši vpliv, kot bi si želeli priznati. Potovanja, ki nas resnično navdušijo, pustijo v nas trajno sled in nas s tem nepopravljivo spremenijo. Nekateri trenutki in nekatera spoznanja so tako trajni, da jih je nemogoče pozabiti. Na primer, še danes pijem vodo tako, kot sem se naučil pred dvanajstimi leti na Kitajskem. S Sabrino se oba dobro spomniva lepih trenutkov, ki sva jih preživela na potovanjih z ljudmi, ki sva jih srečala le takrat in nikoli več kasneje. In to iz časa, preden sva imela otroke. Takšnih primerov je seveda nešteto in ni dvoma, da so nas izkušnje na naših potovanjih naredile takšne, kot smo danes.
Zanimivo se mi zdi, da to, kako trajno se neko doživetje na potovanju zapiše v spomin, ni povezano s tem, kako potuješ. Prav enako dobro se spomnim doživetij z družinskih potovanj, ko smo se vsi štirje potepali po svetu, doživetij s potovanj s Sabrino in prav tako doživetij s solo potovanj. Ne glede na popotniško družbo, se nekatera doživetja zapišejo v trajen spomin in jih še danes zlahka prikličem. Seveda le nekatera. Največkrat gre za kakšen poseben dogodek, nekaj nenavadnega, močan kulturni šok, skrajno prijeten prizor ali zoprn, celo nevaren trenutek. Bolj, kot je poseben, večje možnosti so, da si ga zapomnimo. Kar je najbrž razumljivo, saj je tako tudi doma, da si posebne dogodke bolj vtisnemo v spomin, kot povprečen vsakdan. Jasno, tudi potovanja so sestavljena iz povprečnih dni, katerih si ne zapomnimo. Nekatere od teh spominov lahko prikličem namenoma, ko se želim nečesa spomniti, drugi pridejo na površje, ko me nekaj spomni na nek dogodek ali kraj, nekateri pa so postali del mene. A tukaj so še eni prav posebni spomini na potovanja, ki me vržejo iz tira. Teh se praviloma izogibam, saj v meni zbudijo močan wanderlust ali fernweh. Morda obstaja boljši izraz ali pa se temu reče celo nostalgija. A nisem prepričan, saj gre pri teh spominih za konkreten kraj ali deželo, ki smo jo že obiskali, ki v meni zbudi močno željo, da jo ponovno obiščem. A, kot sem zapisal, se temu raje izogibam. Iz preprostega razloga, želja po potovanjih, ki tli v meni, je že tako dovolj močna, da ne potrebuje dodatnega razplamtevanja.
Danes še vedno mislim tako, kot sem mislil pred dvanajstimi leti, v zapisu iz Ekvadorja: “Za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce? Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas.“ Razmišljam, ali danes vendarle ravnam drugače. Najbrž res, a ne vedno. Saj, če bi danes razmišljal in ravnal povsem enako, kot sem pred desetletjem, se mi zdi, da to ne bi pomenilo nič dobrega. Ali morda je karkoli, kar ljudje oz. posamezniki obvladujemo tako dobro, da tega v desetih letih ne bi mogli izboljšati?
Zase se mi zdi, da bolje obvladujem samega sebe, kot nekoč. A vendarle ne dovolj dobro, da bi stoično prenašal čustva, ki jih v meni prebudijo nekateri popotniški spomini do te mere, da si želim ponovno obiskati kraj, kjer so ti spomini nastali. A ta vzgib želim obdržati. Želim, da me nekateri spomini vržejo s tira. Želim, da v meni tli popotniška želja in želim ohraniti željo po potovanjih, zato se pri tem ne želim bolje obvladovati. Pravzaprav tega; proč s popotniškimi spomini, ne mislim povsem resno.
Današnja.
