S kolesom čez drn in strm do morja

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre. kolesarjenje_2022_13
kolesarjenje_2022_14

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom. kolesarjenje_2022_19
kolesarjenje_2022_20

Hrib Glavica s krasnim razgledom. kolesarjenje_2022_17

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami. kolesarjenje_2022_10
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni. kolesarjenje_2022_11
Paridol. kolesarjenje_2022_12
Kozje in grad Podsreda. kolesarjenje_2022_15
kolesarjenje_2022_16
Popolna kompozicija. kolesarjenje_2022_18

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.