Potovanja so nazaj

Na letošnjih potovanjih smo obiskali nekaj evropskih, ameriških in afriških dežel. Pravzaprav to pomeni, da smo letos potovali po treh celinah, kar je več, kot smo si predstavljali na začetku letošnjega leta. Takrat je bila namreč prihodnost potovanj zavita v meglo, ki jo je povzročila epidemija. A že spomladi se je megla začela dvigati, ko so se meje začele odpirati in so tudi države izven Evrope začele odpirati vrata za obiskovalce. Sicer ne vse in seveda le za obiskovalce, ki ustrezajo določenim pogojem; cepljenje, prebolevnost ipd. Spomnim se, da je bilo to v času, ko smo načrtovali letošnje prvomajske počitnice. Takrat smo bili silno veseli, da lahko končno ponovno izbiramo med široko paleto nam privlačnih destinacij. Predvsem zaradi tega, ker je bil nabor teh destinacij dve leti precej okrnjen. V poletni sezoni, se mi zdi, da sploh ni bilo več čutiti kakršnihkoli omejitev, niti posledic epidemije. Le če podrobneje pogledamo, vidimo, da so te prisotne še danes in bodo še precej časa. A ko te pete že močno srbijo, da bi jo popihal nekam daleč, tega pač ne želiš opaziti.

Pravzaprav sem želel povedati, da na naših letošnjih potovanjih nismo opazili, da sta za nami dve leti, ko so bila potovanja zelo omejena. Kar smo seveda tudi sami občutili. Glede na gnečo, ki smo jo doživeli, kaže, da je danes zapiranje mej zaradi epidemije že zgodovina. Če pomislim na vse kraje, ki smo jih letos obiskali v bolj ali manj glavni turistični sezoni, je bilo povsod videti, da je sezona v polnem razmahu. Po eni strani se mi to zdi odlična novica in sem vesel za vse, ki radi potujemo in za vse, ki od tega, da drugi potujejo, živijo. Po drugi strani pa se bojim, da se število ljudi, ki potujejo, ne bo vrnilo na raven pred epidemijo, temveč bo še naraslo. Bojim se tudi, da sta zmanjševanje ogljičnega odtisa in ohranjanje trajnosti destinacij preveč abstraktna pojma, da bi se zgolj zaradi njiju ljudje začeli odpovedovati potovanjem do te mere, da bi se to dejansko poznalo. Vsekakor bo treba nekaj ukreniti, da se popularne destinacije ne bodo zadušile v poplavah turistov. Letos sem obiskal nekaj zelo velikih mest, ki so bila takorekoč poplavljena z obiskovalci. Raje si ne predstavljam, kaj to pomeni za kvaliteto življenja tamkajšnjega prebivalstva.

Seveda se k turistom, ki obiskujejo popularne destinacije, prištevamo tudi mi. Ko izberemo destinacijo, kamor bomo potovali, v resnici pomislim na ogljični odtis in na trajnost. A priznam, da na lestvici faktorjev, ki vplivajo na našo odločitev, ne kotirata prav visoko. Smo pa v zadnjih letih precej bolj pozorni na to, da naš denar, ki ga zapravimo na potovanjih, pride tja, kjer se nam zdi, da je bolj potreben. Sploh v predlanskem in lanskem letu se nam je zdelo zelo pomembno, da vsaj malo pomagamo tam, kjer so zaradi epidemije izgubili največ. Kar se tiče našega prispevka k zmanjševanju ogljičnega odtisa, pa moram žal priznati, da je negativen. Naš ogljični odtis povečujemo, ne zmanjšujemo. Raje ne napišem, kolikokrat sem letos sedel na letalo. Letalska potovanja namreč prispevajo k strašanskim količinam CO₂. Sicer v zadnjih letih veliko več kolesarim, kot sem kadarkoli, a žal s tem nisem nadomestil potovanj z motorjem, avtom ali letalom. Se pa zavedam, da bomo tudi mi morali nekaj v tej smeri ukreniti. Pravzaprav vsi, ki veliko potujemo, četudi se nam zdi, da smo le kaplja v morju ljudi, ki potujejo. Čez dunajsko letališče, s katerega sem letos večkrat letel, gre letno 30 milijonov potnikov! Nepredstavljivo. A kot sem zapisal, se bojim, da to zveni preveč abstraktno, da bi se zadostno število ljudi odpovedalo nečemu, kar radi počnejo in si to lahko tudi privoščijo. Bolj kot na zavest posameznikov, računam na ukrepe, ki jih prinaša Pariški sporazum, strategija za zmanjšanje emisij, ki so ga podpisale vse članice EU. Seveda pa nas, posameznike to ne odvezuje od odgovornosti do zmanjšanja aktivnosti, katerih posledica so škodljivi vplivi na okolje.

Skratka, po tem, kar smo v zadnjih mesecih videli na nekaj turističnih destinacijah in na več letališčih, je očitno, da so potovanja nazaj in to v širšem obsegu, kot kdajkoli prej. Rešitev bi bila v tem, da nehamo potovati, a v to nas mora nekdo prisiliti, kot se je pokazalo v letih 2020 in 2021. A podobno, kot reševanja vsakega obsežnega problema, se lahko tudi tega lotimo postopoma, po korakih. Na primer tako, da potujemo izven glavne turistične sezone. Da potujemo v manj obiskane ali bližnje kraje itd. Nasvetov, kako biti prijaznejši okolju, ljudem, destinacijam in še čemu, je veliko. Le še v dejanja jim moramo pretopiti.

2 Replies to “Potovanja so nazaj”

  1. Davor

    Zdravo. Pravzaprav tudi jaz ne razumem. A verjamem, da se v tem, kako si predstavljamo prihodnost svojih otrok, naša generacija ne razlikuje kaj prida od prejšnjih.

    Prav tako se mi zdi, da bosta tehnologija/politika ravno toliko prispevali, kot nekoč.

    Tudi tega, koliko pozitivnih globalnih sprememb lahko povzročimo posamezniki z zavestnim odpovedovanje, nas je že naučila zgodovina.

  2. alcessa

    Ne razumem čisto, kako starši v enem in istem dihu veliko letite/sanjate o poletih v daljave in si predstavljate, da bodo vaši otroci imeli prihodnost – nočem trolati, zanima me samo, ali tudi to spada med stvari, pri katerih se razmišljanje po hitrem postopku zatre (tudi jaz imam teme, ki jih zatrem že po enem stavku, na primer lastno smrt, zato postopek poznam). Ali pa se tudi vam kdaj vsiljuje upanje “Bo že tehnologija rešila/bodo že politiki rešili, to je njihova naloga”? Moja optimistična varianta je tehnologija, vendar je tudi tukaj moja vera bolj šibka …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.