Prejšnjo nedeljo sem pisal o tem, da so potovanja nazaj. V resnici se mi zdi, da potovanja pravzaprav nikoli niso niti za trenutek odšla. Od nas. Iz moje glave. Iz mene. O potovanjih se pogovarjamo, o potovanjih razmišljamo, potovanja načrtujemo in potovanj se spominjamo. Nič od tega nam ni odveč. Nič od naštetega ni obremenjujoče in utrujajoče. Tako, kot dejanska potovanja. Tako, kot čas, ko dejansko potujemo. Potovanja so naporna, o tem ni nobenega dvoma. A napolnijo nas z druge vrste energijo, ki zna trajati in trajati. A gremo po vrsti. Najprej potovanje načrtujemo. To nas navdaja z upanjem in pozitivnimi pričakovanji. Ta faza je zelo pomembna, da se na potovanje, na katerega se odpravljamo, pripravimo. Tako psihično, kot tudi fizično. Za kar je seveda potreben čas. Od same ideje ali misli, ko prvič pomislimo na neko destinacijo, se po premisleku zanjo odločimo in začnemo potovanje načrtovati, mine kar nekaj časa. V nekaterih primerih lahko traja nekaj let ali celo desetletij od ideje do realizacije. S čemer seveda ni nič narobe. Za nekatere zamisli pač potrebujemo več časa, da jih lahko materializiramo. Sledi tretja faza, ko končno odpotujemo. Na samem potovanju smo deležni vseh mogočih občutkov in doživetij, ki nam jih potovanje ponuja. V kontekstu doživljanja potovanja niti ni pomembno ali potovanje poteka po pričakovanjih ali ne. Niti ni pomembno število doživetij, ki smo jih na potovanju deležni. Pomembneje je, da doživetja zares srkamo vase. Na kar moramo biti še posebej pozorni, kadar gre za negativna doživetja. Če le niso preveč negativna, nas ta lahko obogatijo bolj, kot pozitivna doživetja. Ta obogatitev se nam pripeti že na samem potovanju, lahko pa tudi kasneje, ko se vrnemo domov in nastopi tretja faza. V njej se potovanj spominjamo in podoživljamo, kar smo na potovanju doživeli. Nekateri spomini z nami ostanejo za vedno, drugi s časom zbledijo. Te tri faze; pred, med in po potovanju, me nekoliko spominjajo na obliko Gaussove krivulje, s tem, da je dejansko potovanje le osrednji del, vrh krivulje. Težava se pojavi, ko nastane več krivulj, ki se hkrati prepletajo. Ali ko na enem potovanju že razmišljamo o naslednjem. Ko med enim in drugim potovanjem ne mine dovolj časa, da bi lahko minulo potovanje dodobra podoživeli in se že moramo pripravljati na naslednje potovanje. Tako, kot je potreben čas, da minulo potovanje podoživimo in si doživetja vtisnemo v spomin, tako, da postanejo del nas, je čas potreben tudi za to, da se v nas prebudi želja po tem, da ponovno odpotujemo. Če časa med enim in drugim potovanjem ni dovolj, se zdi, da potujemo po tekočem traku. Morda sem včasih to lažje prenesel. Danes mi to, da imam med enim in drugim potovanjem premalo časa, težko pade. Ponovno; ne zaradi logistike ali priprav, temveč zaradi časa, potrebnega za podoživljanje in časa, potrebnega za zbujanje popotniškega apetita. Natanko tako, kot mora med kosilom in večerjo miniti dovolj časa, da nas zagrabi lakota, saj je tako večerja slastnejša.
O tem sem pisal že pred časom. Letos je zame takšno leto, ko se mi krivulje podoživljanj in načrtovanj potovanj preveč prepletajo. Želim si, da mi jih v naslednjem letu uspe nekoliko razmakniti.