Mavricij je sladek otok. Eden najslajših, kar jih je. Sladkor je pravzaprav razlog za to, da je otok danes takšen, kot je. Pridelavo sladkornega trsa so pred dobrimi tristo leti vpeljali Francozi in proizvodnja sladkorja poteka še danes. Seveda na plantažah niso delali Francozi, niti Angleži, ki so otok prevzeli pod svoje okrilje, temveč sužnji. Zgodovina Mavricija je, kar se tega tiče, dokaj kruta. Otok so imeli v rokah tudi Portugalci in Nizozemci. Takrat so bili časi, ko je biti civiliziran, za kar so se takratni osvajalci seveda imeli, pomenilo nekaj povsem drugega, kot danes. Mavricij, podobno kot druga osvojena ozemlja tretjega sveta, je doživljal težke čase. Da nesrečne ptice dodo, ki je v sto letih, odkar jo je prvič uzrl človek, izumrla, niti ne omenjam. Danes so na Mavriciju drugi časi. Mavricij je po kazalniku BDP bojda najbogatejša država v Afriki. Sicer sem obiskal 16 afriških držav, a kljub temu težko sodim, katera država je bogata, katera ne. Po mojih izkušnjah je katerakoli država v Afriki še zmeraj del celine, ki je nekaj posebnega. Tako, da nisem prepričan, da v tem primeru velja, da je bolje biti prvi v vasi, kot zadnji v mestu.
A vrnimo se v sedanjost, čeprav se na potovanjih radi vračamo v preteklost, za kar se poslužujemo muzejev. Muzeji, kjer je mogoče prebrati in videti koščke zgodovine zadnjih nekaj stoletij, so na Mavriciju izjemno poučni.
L’Aventure du Sucre je ime muzeja, ki nas je najbolj očaral. Gre za staro tovarno sladkorja, ki so jo ohranili in iz nje premišljeno naredili izjemno privlačen muzej.
Obiskali smo tudi obrat za proizvodnjo piškotov, kjer po isti metodi piškote pečejo že 140 let. Ročno! To nas je najbolj fasciniralo, da v obratu ves potek od priprave manioke, peke, razreza in pakiranja piškotov poteka ročno. Kekse smo na koncu ogleda tudi poskusili in se čudili, kako jim je tradicijo teh piškotov uspelo ohraniti tako dolgo.
Tam, kjer raste sladkorni trs, se iz njega prideluje tudi njegov najpopularnejši destilat, rum. Obiskali smo tovarno, ki deluje še danes, Rhumerie de Chamarel. Krasno urejena okolica, a sam ogled razen ogromnih bakrenih posod, kjer se prideluje rum, ni pokazal nič posebnega. Končni vtis je popravila degustacija ruma na koncu ogleda.
Na Mavriciju uspeva tudi čaj. Jasno, da smo obiskali čajno plantažo. Tudi tukaj je bila okolica prekrasno urejena.
Pandanus utilis.
Mavricij je dom eksotičnim začimbam, kot so cimet, poper, žafran, kurkuma, zvezdni janež idr. Na fotografiji sveži stroki vanilije, ki ima tudi tukaj vrtoglavo ceno.
Brez obiska tržnic kajpada ne gre. Žal so cene začimb, najbrž zaradi turistov, nekajkrat višje, kot v trgovinah.
Kar se tiče kulinarike, gre za mešanico različnih kultur, ki so otok skozi zgodovino poseljevale. Meni je to, da so si Angleži na Mavricij pripeljali Indijce, da so obdelovali nasade sladkornega trsa, iz kulinaričnega vidika zelo ustrezalo.
Maši in Sabrini so bolj teknile lokalne specialitete. Na primer krokodil,
pri čemer sem se jaz vzdržal. Krokodili so ene tistih živali, katerim si ne želim zameriti.