Zanimivo, kako so lahko človeku najneprijazneša okolja hkrati najprivlačnejša. Tudi tista, v katerih ne uspeva nobena vrsta življenja. Visokogorja, Mrtvo morje, puščave in podobno. Doživetja v ekstremnih razmerah so najbrž tudi zato tako privlačna, ker jih ni mogoče izkusiti v urbanem okolju ali v bližini civilizacije. Treba se je podati nekam daleč ali še bolje, v kak odmaknjen, odročen kotiček, kjer ni nikogar, niti telefonskega signala. Tja kjer to, da smo nedosegljivi, v resnici nekaj pomeni. Seveda je za to potreben pogum. Brez tega, da zberemo pogum, menda ne moremo reči, da se podajamo na pustolovščino. No, rečemo lahko, ker danes šteje pomen besed, ki ustreza nam, ne kot ga predpisuje SSKJ. Žal. O tem sem že pisal, zato se ne bom ponavljal. Če si to, kaj je pustolovščina, razlagamo vsak po svoje in svojega prepričanja ne vsiljujemo drugim, je pač lažje. Včasih je pač bolje izbrati lažjo, kot pravilno pot.
Malce sem zašel. A kje drugje bi človek lažje zašel, kot v puščavi. Glede na to, da sem obiskal že Saharo, Kalahari, Thar, Atacama, Mojave, namibijsko, avstralsko, patagonijsko in še katero puščavo širom sveta, sem lahko hvaležen, da v resnici v nobeni od teh nisem resno zašel. Zadnja puščava, v kateri smo pustili svoj odtis, je v Jordaniji, odkoder smo se vrnili šele prejšnji teden. Še danes bi stresli jordanski pesek iz čevljev, če bi jih dobro pretresli. Puščava Wadi Rum je nedvomno ena od znamenitosti Jordanije, ki je ne gre zamuditi. Predvsem zaradi krasnih prizorov, ki jih ponuja. Ob pravi svetlobi je namreč tamkajšnji pesek opečno rdeče barve in se človeku z nekaj domišljije resnično zdi, da je na drugem planetu. Nam je bila ta svetloba namenjena le za kratek čas, saj je bilo v času našega obiska puščave, nebo v glavnem oblačno. A trenutki, ko je puščava zasijala v najimenitnejših barvah, so resnično nepozabni. Prizori, ki so se nam pokazali, so takšni, da te v celoti prevzamejo.
Potem, ko smo se do puščave pripeljali, smo avto pustili pri vhodu in se kar peš odpravili v puščavo. Privoščili smo si nekaj urni sprehod po pesku in peščenih skalah, da se pobliže spoznamo s tem surovim okoljem, kjer razen turizma, danes ne uspeva nič drugega.
V ozadju edino naselje v puščavi.
Pozno popoldan smo se s terencem pustili odpeljati čez puščavo proti kampu. Spanje v puščavi je bojda nekaj posebnega, a to smo že izkusili, zato smo si od te izkušnje najbolj želeli to, da nas ponoči ne bi zeblo. Tako sva s Sabrino rezervirala šotor, ki je bolj spominjal na razkošno hotelsko sobo, kot na platno, razpeto čez palice. Celo tuš in wc smo imeli v šotoru. Sredi puščave, v bojda najbolj oddaljenem kampu. Le nekaj kilometrov od Savdske Arabije.
Pripravili so nam okusno večerjo in to na prav poseben način. V pesek skopljejo slab meter globoko luknjo, na dnu katere zakurijo. Na tlečo žerjavico položijo pladenj s hrano, ga pokrijejo s pokrovom in plastjo peska ter dobri dve uri pustijo, da se počasi peče.
To je bil božični večer. Za naše beduinske gostitelje menda večer, kot vsak drug, nam pa se je zdelo to, da Božič preživljamo v puščavi, prav čarobno. Sploh, ko se je večer prevesil v noč in se je začela zabava z glasbo in plesom.