Potem, ko sem minulo nedeljo objavil nekaj utrinkov o tem, kje smo lansko leto potovali, sem še preštel, koliko držav smo obiskali. Teh je več kot deset, kar me ne preseneča, saj to lahko naredimo že na enotedenskem road-tripu po okolici. Preseneča me to, da smo na potovanjih v lanskem letu stopili na štiri celine! Evropo, Afriko, Ameriko in Azijo. Sicer se nam to ni posrečilo prvič, a če bi imel knjižico, v katero bi pisal popotniške dosežke, bi to vpisal vanjo. Saj ne, da ta podatek karkoli pomeni in da smo si za to, da smo ga dosegli, prizadevali, je pa morda še en mejnik na naših potovanjih. Tudi zaradi tega, ker tega nismo načrtovali in sem to dejstvo šele sedaj spoznal. To, da bi se zavestno gnali za doseganjem dosežkov v številkah, nam še ni padlo na pamet. Potovanja niso številke. Si pa je s pomočjo številk marsikaj lažje predstavljati. Kot na primer v objavi, ki sega daleč nazaj in se glasi Enoletno potovanje okrog sveta v številkah in presežkih. Opa, v tej objavi je nekaj res norih številk, moram priznati. Saj drugače na enoletnem družinskem potovanju okrog sveta ne more biti.
Če sem že pri številkah, je tukaj še ena, ki jo občasno posodobim in omenim. Gre za število držav, ki smo jih na potovanjih širom sveta že obiskali. Nazadnje sem jo posodobil pred dobrima dvema letoma. Od takrat smo sicer obiskali kar nekaj dežel, a največ takšnih, v katerih smo že bili. Tako smo v tem času števec povečali le za dve in sicer Mavritius in Jordanijo. V države, ki so nam pri srcu, se tako radi vračamo, da pogosto niti ne pomislimo na to, da bi raje odpotovali nekam drugam, kjer še nismo bili. Da bi destinacije izbirali na podlagi tega, da bi tako povečali število dežel, ki smo jih že obiskali, nam še ni padlo na misel. Prizadevanje za tovrstnimi dosežki niti ni v našem radarju. Res pa je, da smo sedaj že zelo blizu trimestnega števila obiskanih dežel, tako, da se mi zdi, da bo treba na v naš repertoar potencialnih dežel za obisk, dodati več takšnih, ki jih še nismo obiskali. Seveda, če bomo imeli to srečo, da bomo z našimi potovanji lahko nadaljevali, preden se pojavi nov razlog za zapiranje meja ali karkoli drugega. Tega se sicer ne bojimo in o tem ne razmišljamo, a človek nikoli ne ve. Zato tudi več ne načrtujemo potovanj tako daleč naprej, kot smo jih morda nekoč. To ima sicer svojo ceno, a ta je majhna v primerjavi z vsem ostalim, kar nam potovanja prinašajo.
Če bi torej želeli doseči čarobno številko sto obiskanih dežel, bi bilo to relativno preprosto, sedaj, ko smo že tako blizu. Relativno preprosto v tem kontekstu pomeni, da bi lahko to dosegli v dveh letih, če bi se tega namensko lotili. Nič posebnega. Meni se zdi neprimerljivo težje to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki nas vse dovolj pritegne. Ne glede na to ali gremo tja prvič ali smo že bili. To so zame izzivi, s katerimi se na področju potovanj soočam. In to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki ustreza tako Sabrini, Maši in meni, to je zame resen dosežek. To so dosežki, za katerimi se pehamo.