Idej in želja po potovanjih je najbrž prav toliko, kot razlogov proti njim. Zdi se mi, da nismo edini, ki smo venomer razpeti med željami, zmožnostmi in strahovi. Tudi kak razlog proti potovanjem najdemo. Popotniške želje so tako lahko na eni strani, možnost realizacije pa na drugi strani mavrice. Tako se najpogosteje zgodi, da potem, ko se soočimo z zmožnostmi in strahovi, ki nas pri uresničevanju želja omejujejo, tudi svojim željam pristrižemo peruti. Sklenemo kompromis, popustimo, se prilagodimo ali kako drugače reagiramo, da potovanje vendarle speljemo. Četudi ne tja, kamor smo si želeli in ne na način, kot smo si želeli. Sploh ne, da je to narobe, prej obratno. Na ta način zagotovo izpeljemo več uspešnih potovanj, kot pa če vztrajamo doseči natanko to, kar si želimo, a tega potem ne uspemo realizirati. Če se le ne odpovemo temu, kar nas osrečuje. Na primer, če si on želi v Budimpešto, ona pa na Dunaj, to, da obiščeta Bratislavo, ki je nekje vmes, najbrž ni kompromis, ki bi kogarkoli osrečil. Tako, kot še tako prečudovita plaža Zlatni Rat na Braču ne more biti ustrezna zamenjava za nekoga, ki si srčno želi na Maldive. A ko zmožnosti za uresničitev prvovrstne želje ni, se pač prilagodimo. Še najbolje tako, da že v izhodišču gojimo želje le v okvirjih svojih zmožnosti. Tako se prikrajšamo za marsikatero razočaranje.
A kaj, ko do nas prihaja toliko privlačnih impulzov, ki v nas zbujajo želje po potovanjih, ki se jim je tako težko upreti. Če bi moral v tem trenutku izbrati destinacijo za letošnje družinsko potovanje, bi imel kar težko nalogo, če bi želel to storiti tako, da bi navdušil tako Mašo in Sabrino, kot tudi sebe. No, če bi nekdo omenil Havaje, bi zagotovo vsi trije zastrigli z ušesi, a zaenkrat ni realno, da se tja podamo. Pravzaprav nas to omejuje. To, da nas pogosto privlačijo destinacije, ki si jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno ne moremo privoščiti. Tako, da je odločitev za izbiro destinacije zmeraj kompromis. Ni bilo vedno tako, vsaj pri nas ne. Odločitve o izbiri destinacije smo sprejeli dobesedno čez noč, enoglasno in kar takoj, ko smo se ogreli, kupili letalske vozovnice. Resnično nisem prepričan o tem ali je to, da danes ravnamo bolj premišljeno, napredek. Nesporno dejstvo je, da nam je danes precej težje izbrati vsem privlačno potovanje. Pri tem se mi zdi zanimivo to, da sem vedel, da bomo prišli do te faze pri potovanjih. Več kot deset, najbrž celo petnajst let je tega, ko sem ugotovil, da nam bo vedno vedno večji izziv najti vsem privlačno potovanje. Kar je seveda razumljivo, saj nobeno navdušenje ne more biti trajno. Priznati pa moram, da sem presrečen, da sem to tako zgodaj predvidel in s tem pravočasno preprečil kakršnokoli odlašanje in čakanje na boljše čase. Če sem lahko malce nostalgičen, lahko povem, da so bila potovanja z majhnima otrokoma najboljša (solo potovanje čez Afriko je izven kategorije).
S tem seveda ne mislim, da so naša potovanja v zadnjih letih slabša ali kakorkoli drugače manj vredna, daleč od tega. Nedvomno pa imajo danes naša potovanja na nas drugačen vpliv, kot so ga imela nekoč. Tudi lotevamo se jih drugače. Kar je seveda jasno, saj je od našega prvega družinskega potovanja, ki ga omenjamo na teh straneh, minilo že 22 let. Zato je popolnoma nerealno pričakovati, da bi aktivnost, ki jo izvajamo nepretrgoma dve desetletji, imela na nas enak učinek danes, kot ga je imela nekoč. Nikakor ne zato, ker bi bili potovanj naveličani, saj sicer ne bi več potovali, ampak zaradi tega, ker smo vsi po vrsti drugačni, kot smo bili nekoč. Kar nas pripelje do izziva, najti takšno potovanje, ki nam ustreza takšnim, kot smo danes.