Zapravljene popotniške priložnosti

Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Tako pravi slovenski pregovor. S tovrstnimi rekli se sicer poredko strinjam, a morda tega, na čemer te modrosti slonijo, še nisem povsem doumel. Priložnost potovati po državah, ki so danes in bodo še nekaj časa nedosegljive, smo zagotovo nekaj zapravili. Na primer, potovati po Siriji. Tja najbrž še nekaj časa ne bo mogoče potovati in vprašanje tudi je, koliko zgodovinskih znamenitosti se je sploh ohranilo. Saj ne, da so zgodovinske znamenitosti tiste, zaradi katerih bi tja potovali, prej ljudje. A vsekakor je to, da se v neko deželo, kjer je divjala vojna, začnejo vračati popotniki znak, da se tam zadeve normalizirajo. Ena takšnih dežel, ki je bila nekoč priljubljena turistična destinacija, dokler ni postala takorekoč sinonim za državo, ki se ji je treba na daleč izogniti, je Irak. A “Potovati v Irak še nikoli ni bilo varneje, kot v letu 2023!”, je na svojem blogu zapisal nek popotnik. Poznam tudi popotnika, ki ga spremljam že poldrugo desetletje in je bil v zadnjem času v Iraku že večkrat. Ne le to, tja je tudi peljal skupino popotnikov! Verjamem, da se nam to vsem, ki dogajanje v Iraku spremljamo na daljavo preko zaslona bolj ali manj nezainteresirani, zdi nepredstavljivo. A pogosto je to, če se želimo prepričati ali se nam zdi neka destinacija dovolj varna ali ne, predvsem stvar naše perspektive. Ter tega, koliko drznosti premoremo. Zase nisem prepričan, da je v tem trenutku premorem dovolj za obisk Iraka. Sploh pa dvomim, da bi doma dobil “vizum” za obisk te destinacije, ki se najbrž še dolgo časa ne bo znebila zloglasnega slovesa.

Na naših potovanjih smo prepotovali nekaj dežel, ki smo jih obiskali kmalu po tamkajšnjem turbulentnem obdobju ali so imele nevaren prizvok zaradi nečesa drugega. Na primer Mjanmar, Kolumbija, Mehika, Sudan, Egipt, Južnoafriška republika idr. Po naših izkušnjah so potovanja po deželah, ki jih obišče malo tujcev ali so bile nekaj časa zaprte, nadpovprečno nagrajujoča. Domačini v takšnih deželah so praviloma prijaznejši, bolj gostoljubni in zgovornejši, kot tam, kjer imajo obiskovalcev preko glave. Domnevam, da tudi zaradi tega, ker je to, da se v njihovo deželo vračajo turisti, znak, da se zadeve pri njih umirjajo in normalizirajo. Kakršnekoli že so te razmere bile. To smo opazili tudi hitri in drzni popotniki, ki smo potovali brž, ko je bilo v letih 2020 in 2021 mogoče. Kako krasno je bilo takrat potovati na sanjske, sicer oblegane destinacije, ki so v času, ko je svet obvladoval Covid, samevale. Grčija, Italija, Majorka, Hrvaška in še katera, so nas sprejele z odprtimi rokami, kar ni ravno značilnost, ki bi te dežele zaznamovala, saj se sicer v turizmu takorekoč dušijo. Če je bilo razliko v odnosu do obiskovalcev občutiti že v tako kratkem času, ko so se zaradi Covida potovanja zreducirala na praktično nič, potem si ni težko predstavljati, kako je v deželah, ki so bile za obiskovalce zaprte več let. Na misel mi je prišla izjemna zvedavost Kolumbijcev do tega, zakaj smo se odločili, da Kolumbijo, ki je takrat slovela kot ena izmed najnevarnejših dežel na svetu, obiščemo. Ena izmed težav pri tem je, da potem, ko enkrat neka država pridobi sloves nevarne destinacije, tudi potem, ko objektivna nevarnost preneha obstajati, sloves ostane. Od vietnamske vojne je minilo več kot štiri desetletja, a še danes marsikdo ob omembi imena dežele prej pomisli na nevarnost vojne, kot na lepoto ene najprivlačnejših dežel v Aziji.

Po drugi strani pa smo obiskali tudi nekaj destinacij, ki so bile v času našega obiska relativno varne, danes pa jih ni več mogoče obiskati. Na primer Ukrajina, ki sva jo imela priložnost obiskati na potovanju po svilni cesti z motorjem. Da nekaterih držav, ki sem jih obiskal na potovanju čez Afriko, niti ne omenjam. Dve od teh, ki sem jih takrat obiskal, sta sedaj na seznamu najnevarnejših afriških držav. V tem kontekstu bi se z reklom o zamujenih priložnostih skorajda strinjal. Nemogoče si je namreč predstavljati, kdaj bodo države, v katere je danes prenevarno potovati, ponovno dovolj varne. Objektivno gledano, se razume. Subjektivni občutek varnosti je nekaj povsem drugega. Po tem, kakšno stopnjo varnosti pričakujemo od destinacije, o kateri razmišljamo, da bi jo obiskali, se mi zdi da se ljudje izredno močno razlikujemo.

A ne glede na vse, priložnost, da neke destinacije, ki je trenutno nedosegljiva, nismo obiskali, ni nujno za vedno zamujena. Svet se spreminja, države se zapirajo in odpirajo. Počakajmo, morda se trenutno nedostopna dežela, o kateri sanjamo, odpre in nas nekoč pričaka odprtih rok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja