S prvim resnim kolesarjenjem v Aziji sem zaključil. Po Koreji! Še sam ne morem verjeti. Niti tega, da sem si to nenavadno deželo izbral za popotniško kolesarjenje, niti tega, da mi je vse skupaj dejansko uspelo izpeljati. Za samo pokrajino sicer ne morem zapisati, da je precej drugačna od Slovenije. Leži na podobni zemljepisni kot Slovenija, zato ima podobno podnebje in posledično tudi pokrajino. Tudi poljščine in drevesa, ki sem jih opazil, so se mi zdela v večini primerov enaka kot pri nas. Z nekaj izjemami, se razume. Podobnost je opaziti tudi v infrastrukturi in urejenosti krajev in mest. Seveda so razlike, a majhne, v primerjavi z razlikami med Slovenijo in večino drugih držav v Aziji, ki smo jih obiskali. Gre za zelo urejeno in tehnološko napredno državo, v marsikaterem pogledu naprednejšo od Slovenije. Če bi moral izpostaviti eno razliko, je to odnos ljudi. Vsaj to, kar sem imel priložnost sam doživeti v treh tednih, je bilo drugače od odnosa, ki ga imamo v Sloveniji do neznancev, kar sem bil jaz vsem Korejcem. Korejci so drugačni od nas, Slovencev. Razlike so precej bolj očitne, kot jih uzreš na prvi pogled. Šele, ko jih pri vsakdanjih opravilih opazuješ ali se uspeš celo s kom od njih zaplesti v pogovor, ugotoviš, kako drugače vidijo isti svet, kot ga vidimo mi. Pravzaprav je bil to zame največji magnet, da sem se za potovanje v Korejo sploh odločil. Bil sem preprosto radoveden, kakšni so tamkajšnjih ljudje, o katerih sem slišal že toliko zanimivega oziroma nenavadnega.
Že prvi dan sta se mi v spomin vtisnila dve posebnosti, ki sta me spremljali vso pot po Koreji. Učinkovitost in ustrežljivost. Že od prvega trenutka naprej. Ne vem, če sem kdaj tako hitro in učinkovito prišel z letališča, kot na Incheonu, največjem korejskem letališču. S tem, da sem potoval s kolesom, zapakiranim v ogromni kartonski škatli. Zapakirano kolo sem vzel s traku tam, kjer je pisalo Bulky luggage in ga naložil na voziček, ki je bil zraven. Formalnosti ob vstopu v državo sem opravil v nekaj minutah in stopil do avtobusne postaje v letališki stavbi. Tam sem na avtomatu kupil vozovnico in počakal dvajset minut na avtobus. Ko je prišel, sem karton s kolesom naložil v prtljažnik, sedel na avtobus in se pustil zapeljati v Korejo. Tako preprosti in učinkoviti prestopi meja s prtljago, kot je veliko kolo, so redki. Kaj šele, da lahko kolo tako zlahka naložiš na avtobus. Vse skupaj sem v Koreji kolo dal na avtobus šestkrat in vedno brez zapletov. Razen zadnjič, ko je voznik avtobusa-limuzine, ki vozi na letališče, vztrajno odkimaval in govoril: “No-No-No-No-No!”, ko sem se hotel vkrcati s kolesom. Komaj mi ga je uspelo pregovoriti, da sem kolo lahko položil na kovčke, ki so že bili v prtljažniku avtobusa. Premik z avtobusom sem naredil vedno iz istega razloga: ker ni bilo primerne ceste, po kateri bi se lahko peljal s kolesom. To je le en primer učinkovite storitve, ki sem jih bil deležen v Koreji.
Bolj od tega me je presunila ustrežljivost. Na potovanjih smo že naleteli na vse sorte ljudi, a tako ustrežljive, kot v Koreji, se ne spomnim, da bi še kje srečali. Razen izjemoma. Že prvi dan, ko sem našel avtokamp, mi je eden od tam zaposlenih fantov pomagal tako daleč, da mi je dal svojo mobilno številko, da ga pokličem, če bi bilo karkoli narobe. S tem, da se nisva razumela niti besedice! Podobna zgodba se je večkrat ponovila. Da mi je nekdo, ki je znal angleško, kar je bilo zelo redko, dal svojo telefonsko številko, da ga pokličem, če bi potreboval kakršnokoli pomoč. Saj ne, da sem kazal kakršnokoli stisko, zaradi česar bi se jim morda zdelo potrebno, da mi pomagajo. Imel sem občutek, da se jim je to, da pomagajo tujcu, zdelo nekaj povsem naravnega. Morda se motim, a to je ena od posebnosti delovanja Korejcev, ki jih pripisujem Konfuciju, čigar filozofija je močno prisotna v Južni Koreji še danes. To, da lahko sodobna družba danes deluje po naukih, zasnovanih pred dva in pol tisoč leti v neki povsem drugačni družbeni ureditvi, me je izredno fasciniralo. Delovanje korejske družbe se mi je zdelo tako zanimivo, da bom temu namenil več pozornosti ob drugi priložnosti.
Skratka, za začetek naj bo to dovolj. Do prihodnjič pa se odločim, kako bom to korejsko-kolesarsko pustolovščino sploh ubesedil.
Rdeča ponazarja prekolesarjeno pot. Kakšnih 1200 kilometrov in 10.000 metrov vzpona sem pridelal.
Prvi kilometri na kolesu, preden sem popotniško torbo zamenjal za kolesarske torbe.
