Skrajni čas, da začnem z objavami iz Južne Koreje. Šele en mesec mineva, odkar sem se vrnil iz Koreje, a sem v tem času bil kar na štirih “potovanjih”. Sedaj lahko končno malce zadiham in napišem nekaj o kolesarjenju po tej fascinantni deželi, ki je tako nenavadna, da je veselje. Bolj, kot se dežela, v kateri se znajdemo, razlikuje od razmer, ki smo jih vajeni, več prilagoditev je potrebnih. Sploh, ko potuješ na način, ki v obiskani deželi ni nekaj običajnega. Potovanje s kolesom in spanje v šotoru v Koreji vsekakor sodi v to kategorijo. A na srečo sem se na nekatere zadeve dobro pripravil in vnaprej dobil informacije, tako, da je bilo vse skupaj precej lažje. Na primer to, da veš, kako priti s kolesom z letališča, izjemno olajša prvi stik z deželo. Ali to, kje kupiti natančno takšno plinsko kartušo, kot jo potrebuješ. Slednje je precej zahtevnejši podvig, kot se zdi. Predvsem pa, brez plinske kartuše ni kampiranja in brez kampiranja ni pravega veselja. V treh tednih sem uspel prenočiti v šotoru v nekaj manj kot polovici noči, a te so bile vsekakor najslajše. Sicer sem spal v motelih, hotelih, savnah in tradicionalnih korejskih hanok hiškah. Kar se tiče nivoja storitev in kapacitet za prenočevanje ter tega, koliko za svoj denar dobiš, je Južna Koreja izjemno visoko. V tako razkošnih, dobro opremljenih, čistih in urejenih hotelskih sobah ter za tako malo denarja izjemno redko spim. Tako čez palec sem samo v lanskem letu spal v vsaj petdesetih različnih hotelih v niti več ne vem, koliko različnih državah, a na tako kakovostne kapacitete za prenočevanje (na popotniškem nivoju), kot so v Južni Koreji, naletim izjemoma. Da ne pišem na pamet, sem sedaj pogledal račun za nazaj; v enem največjih mest sem v centru spal v razkošni sobi s 65 inčnim televizorjem (a to resnično komu kaj pomeni?) in za to plačal 16 evrov.
Mislim, da v povprečju za spanje nisem porabil več kot 30 evrov na noč. Izstopa le Seul, kjer žal nisem dobil prostora v nobenem od avtokampov in sem moral na vrat na nos poiskati prosto sobo, ki mi je lokacijsko ustrezala. Če sem že pri stroških, naj omenim še, da mit o visokih cenah v Južni Koreji ne drži. Vsaj moja izkušnja je bila takšna. Skupaj sem za vse stroške porabil nekje 50 evrov na dan, kar se mi zdi zelo ugodno glede na nivo storitev, ki sem si jih privoščil. S tem, da sem kar precej denarja porabil za vnos kalorij, ki jih je kolesarjenje neusmiljeno kurilo. Jedel sem dobro in se izogibal instant hrani, ki je v Koreji skorajda na vsakem vogalu. Takšnega nabora in tako preprosto dostopne vnaprej pripravljene hrane, še nisem videl nikjer.
Povprečno založen minimarket je videti takole. Izbereš jed ali napitek, odviješ pokrov plastične posode, vanj naliješ vročo vodo iz avtomata, ki je v vsaki trgovinici, sedeš za mizico in zaužiješ karkoli pač si drzneš.
A instant jedi sem si privoščil le ob dveh priložnostih. Prvič iz radovednosti in drugič, ker nisem imel na voljo ničesar drugega. Sploh pa je sveže kuhana korejska hrana tako raznolika, okusna, dostopna in mamljiva, da bi bil greh, zadovoljevati se s čimerkoli drugim. Zato sem vsak dan vsaj enkrat jedel v dobri restavraciji. A obstaja tudi druga skrajnost, kar se tiče razpoložljivosti hrane v Koreji; pomanjkanje svežega sadja. Takšnega pomanjkanja svežega sadja, kot sem ga čutil v treh tednih v Koreji, že dolgo nisem doživel. Če se ne motim, sem dvakrat kupil banane, dvakrat jabolko in enkrat nekaj mandarin. Sadja, razen v velikih supermarketih, kamor sem redko zašel, preprosto ni. To, kar je, pa je pregrešno drago. Na primer, na tržnici v kraju Gangneung je bila cena jabolk 3,5 evra. Za kos, za eno jabolko! Kakorkoli, o korejski hrani, ki me je navdušila precej bolj, kot sem si drznil pričakovati, imam toliko za povedati, da bom to raje pustil za drugo priložnost.
Naročanje v restavracijah je bila loterija, saj smo se redko razumeli več kot eno besedo. A v večini primerov sem nekako uspel naročiti nekaj okusnega. Pravzaprav sem se nad korejsko hrano navdušil! Na fotografiji je tipičen korejski žar. Meso ti prinesejo surovo in si ga pripraviš sam. Prilog, ki jih postrežejo v majhnih skledicah, je nešteto. Razen kimčija, ne znam imenovati ničesar.
Kar se tiče kolesarjenja, sem se ga lotil tako, da sem se izognil gosto naseljenemu in s tem prometnemu predelu Koreje v okolici Seula in začel kolesariti v kraju Sejong, kjer me je odložil avtobus, na katerega sem stopil na letališču. Šele takrat in tam sem se prav zavedel, da sem v Južni Koreji in to s kolesom! Na to sem se večkrat spomnil, ko sem kolesaril čez kakšen dolgočasen predel, ki ni nudil zanimivih razgledov. Takrat sem si rekel sam pri sebi; “Ej, v Koreji sem. Na kolesu!” Ne glede na to, koliko popotniških podvigov v solo obliki je že za menoj, imam vedno znova nekaj težav, da zadeve v glavi postavim na pravo mesto in se prepustim hkrati garanju in uživanju. Sabrina, ki me pozna bolje, kot se poznam sam, mi je že pred odhodom v Korejo zabičala: “Glej, da ne prideš predčasno domov!” Pridno sem ubogal, kaj pa drugega.
