Korejci so izjemno zanimivi in hkrati prijetni ljudje. To, da smo na potovanjih srečali zanimive ljudi, sem že večkrat napisal. A tistih, s katerimi je prijetno kramljati, ne glede na jezikovno bariero, ne srečamo tako pogosto. Ko sem kje v restavraciji v Koreji dobil kakšno jed na mizo, ki se je nisem prav lotil, so mi kar vzeli kovinske paličice iz rok in pokazali, kako se pravilno jé. Predvsem zato, ker v večini primerov ni šlo za jedi, ki bi jih poznal in jed ni prišla le na enem krožniku. Skratka, videli so, da mi ne gre najbolje in mi pomagali. Večkrat. Tudi to, da so mi skorajda povsod dovolili, da kolo odnesem v sobo, je bilo nekaj posebnega. Ali, ko sem se receptorju kampa potožil, da se mi zdi narobe, da en kolesar za kampiranje plača enak znesek, kot štirje gostje v avtodomu, mi je v tolažbo prinesel plastenko vode, banano in nekaj paradižnikov. Ta odnos je bil izrazito prisoten predvsem izven turističnih krajev, tam kjer sem se jim zdel nekaj posebnega. “Kaj delaš tukaj? Kako si prišel sem?” me je odrezavo v angleščini nagovoril nek gost restavracije v nekam odročnem kraju na korejskem podeželju. A ker se mi zdi, da nekaj o tem, kako se Korejci izražajo vem, sem se le smejal in le odvrnil, da kolesarim po Koreji. Nekje dve tretjini poti po Koreji sem naredil po neturističnih krajih in tam mi je bilo najbolj všeč. V nekem hotelu me je ogovoril vzdrževalec, ki je pred časom delal v ZDA, zato je tam edini znal angleško. Pravzaprav je bil on prvi Korejec, s katerim sem se pogovarjal in to je bil že šesti dan, ko sem bil v Koreji. Dal mi je svojo telefonsko številko in rekel, naj ga pokličem, če bom kjerkoli v Koreji naletel na težave. Skratka, kot že tolikokrat, so tudi v Koreji bili domačini tisti, ki so potovanje naredili privlačno.
S tem možakarjem, ki je videti, kot da se je sam lotil beljenja fasad teh nebotičnikov, žal nisem mogel spregovoriti. Tole je vztrajnost!
Zraven ljudi, naredi Južno Korejo izjemno privlačno to, kako se tam prepletata tradicionalna in hkrati izjemno sodobna družba.
Hanok, tradicionalna korejska hiša, v kateri sem prespal. A potem, ko sem si vklopil talno gretje sem imel kar težave s spanjem na skorajda razbeljenih tleh.
Med sprehajanjem po starodavnih vasicah si marsikateri obiskovalec nadene tradicionalna oblačila.
No, kolesarji malce izstopajo.
A kot ponavadi, so se mi kraji, kjer sem bil edini obiskovalec, zdeli neprimerljivo privlačnejši. Ohranjenih in obnovljenih tradicionalnih Hanok vasic je v Koreji kar nekaj in ta so dobro obiskana. Občutki ob obisku vasice, v kateri sem bil edini gost, so bili nepopisno slajši, kot tam, kjer sem si lepote delil z drugimi.
Na primer, obisk muzeja je videti takole.
Tudi takšni paviljoni, s katerimi je posejana dežela, so zatočišča spokojnosti in užitek jih je obiskati.
Ostanki obzidja v kraju Gongju.
Prekrasen tempelj Hyangiram na otoku Yeosu.
Še ena zanimivost, za katero ne vem ali jo je pripisati tradiciji ali čemu drugemu. Gre za prečkanje enega od kanalov v mestu Sokcho na vzhodni obali. Čez je mogoče priti na splavu, ki deluje na ročni pogon. Tudi sam sem poprijel za kavelj in pomagal vleči splav.